Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO - MAJ/JUNIJ 2019: TRAJNOSTNA NARAVNANOST SLOVENSKEGA PLANINSTVA

 

Avtorica: Ana Kraševec

 


Trajnostna naravnanost slovenskega planinstva


V slovenskih gorah vsako leto več do okolja in družin prijaznih koč

 

 

Slovenski turizem zadnja leta podira rekorde, obiskovalce pa vse bolj privlačijo tudi naše gore. To s seboj prinaša tudi vse večje obremenitve občutljivega gorskega okolja. Največji izziv je najti kompromis med udobjem in skrbjo za okolje. Veliko udobje na eni strani (tuši, ogrevane sobe, velik izbor jedi) na drugi strani povzroči večjo količino odpadnih vod, večjo porabo energije, več odpadkov. Tega se dobro zavedajo tudi v Planinski zvezi Slovenije (PZS), ki že vrsto let z uspešnimi projekti spodbuja do okolja prijazno in energetsko učinkovito upravljanje koč ter ozaveščanje mlajših generacij o pomembnosti varovanja gorskega okolja.

 

Slovenska planinska društva upravljajo 180 planinskih koč, zavetišč in bivakov, od tega 163 oskrbovanih planinskih koč. Za spodbudo k manjši okoljski obremenitvi gorskega sveta ter privabljanju otrok in staršev na koče Planinska zveza Slovenije podeljuje certifikata okolju (od leta 2012) in družinam prijazna planinska koča (od 2013). Certifikata veljata štiri leta, po tem pa jih morajo planinske koče obnoviti. V kočah certifikate dojemajo kot dodatno promocijo, ozaveščanje obiskovalcev pa štejejo za svoje poslanstvo. 


Okolju prijazne planinske koče

 

Za pridobitev certifikata okolju prijazna planinska koča se planinski domovi dokažejo in zavežejo k skrbnemu in celostnemu ravnanju do občutljivega gorskega okolja. Ker v Sloveniji večina planinskih koč leži v nenaseljenem, naravno občutljivem območju ter tudi z namenom večjega obiska koč zaradi višjih in urejenih okoljskih standardov je PZS uvedla poseben certifikat za koče, ki s svojim celotnim delovanjem čim manj negativno vplivajo na okolje. Takšen certifikat v obliki listine in znaka z napisom Okolju prijazna planinska koča je jasno sporočilo obiskovalcem, da si planinsko društvo posredno prek oskrbnika oziroma upravljavca prizadeva, da bi bili vplivi koče na neokrnjeno naravo okoli nje in širše čim manj moteči. Lastniki koč morajo za pridobitev certifikata izpolnjevati zahtevne kriterije, ki jih komisija PZS preveri tudi na lokaciji. Še posebno je skrb za zmanjšanje vpliva obiskovalcev prisotna v Triglavskem narodnem parku.

 

Z dodelitvijo certifikata do okolja prijazne koče želi PZS zagotoviti do okolja prijazne in energetsko učinkovito upravljane koče, saj lahko udobje, ki ga pohodnikom in alpinistom ponujajo koče, z odpadki, porabljeno energijo in povečanim transportom obremenijo že tako občutljivo okolje.

 

Družinam prijazna planinska koča

 

PZS se je po uspešni spodbudi za okoljsko razbremenitev gorskega sveta začela intenzivneje posvečati tudi vprašanju, kako na koče privabiti družine z otroki. Certifikat in znak z napisom Družinam prijazna planinska koča sporočata obiskovalcem, da se osebje v največji možni meri in nenehno trudi, da bi bivanje na koči bilo prijetno in nepozabno doživetje za najmlajše planince in njihove starše. Za pridobitev certifikata se ovrednotijo pripravljenost osebja koče, da sprejme družine z najmlajšimi gosti z vso pozornostjo in razumevanjem za njihove specifične potrebe; lega koče, da omogoča družinam sorazmerno lahek dostop; primerno urejene planinske poti in parkirišča na izhodiščih; primerna okolica koče za nemoteno aktivnost otrok in družine; posebnosti v okolici koče, ki so zanimive tudi za otroke, ter po možnosti lastni program za družine.

 

S certifikatom do družin prijazna planinska koča želijo na PZS v koče privabiti otroke in njihove starše in zagotoviti, da se bodo tam dobro počutili. Z nazivom do družin prijazne koče se tako ponašajo tiste koče, katerih delovanje je prilagojeno specifičnim potrebam družine. To med drugim pomeni, da je oprema koče prilagojena otrokom, ima denimo otroške stolčke, varovalne ograje na posteljah, kotiček z igrali, tudi ponudba hrane je prilagojena otrokom. V mnogih kočah koči imajo tudi otroški kotiček s slikanicami.


Drago Dretnik, PZS: »Če želimo nadaljevati tradicijo slovenskega naroda kot naroda planincev, moramo poskrbeti tudi za varnejše uvajanje naših najmlajših v ta naš lep gorski svet. Obisk gora z otroki je za odrasle enkratna priložnost, da svoj pogled na planinarjenje oblikujemo na novo, da nas otroci vzamejo s seboj v hribe – ne mi njih! Otroci nimajo 'visokih' ciljev, vrhovi in skalne stene za njih niso 'izzivi', ki jih je treba osvojiti. Gorska pokrajina je kulisa za njihovo fantazijo. Skrivati se med otočki rušja, tekati po cvetočih planinskih tratah in pozabiti na čas in prostor. Družinam prijazne planinske koče so idealno izhodišče za to, da doživimo gorski svet povsem drugače.«

 

Primer dobre prakse združevanja obojega

 

Prvi certifikat uspešno spodbuja zavedanje o pomembnosti varovanja občutljivega gorskega okolja, drugi pa privablja družine z majhnimi otroki – lahko rečemo, da povezana skupaj promovirata zdrav življenjski slog in skrb za okolje že od malih nog naprej.  

 

Ena izmed koč, ki ima oba certifikata, je tudi Koča na Planini pri Jezeru, ki se nahaja v osrčju Fužinskih planin v Triglavskemu narodnemu parku. Planinsko društvo LPP (v prevodu ni treba imena), ki jo upravlja, se pomembnosti vzgajanja mladih generacij zaveda že od časov, ko okoljevarstvene tematike še niso bile tako izpostavljene in gorski svet še ni bil tako množično obiskan kot je danes. Njihova več kot trideset let dolga tradicija poletnih planinskih taborov za predšolske otroke je zares impresivna: skupaj za vrtcem Hansa Christiana Andersena iz Ljubljane enotedenske tabore neprekinjeno organizirajo že vse od leta 1988 (tabor je potekal celo v času osamosvojitvene vojne), vsako leto pa se zvrstijo od 3 do 4 skupine šestletnikov. V 31. letih se je tako na taborih zvrstilo okoli 1800 otrok, na kar so v društvu upravičeno zelo ponosni. Otroci skupaj s planinskimi vodniki in vzgojiteljicami na vsakodnevnih pohodih spoznavajo lepote gora, gorsko cvetje in živali, ob tem pa se naučijo uporabljati planinsko opremo in spoznajo pravila varne hoje v gorah. Skoraj vsako leto otroke na taboru obiščejo tudi gorski reševalci ali vodniki reševalnih psov, ki jim predstavijo svoje delo, mali nadobudneži pa se preizkusijo tudi v plezanju na balvan. Zaradi vseh nepozabnih doživetij otrokom tabor ostane v trajnem spominu, Planina pa se jim vtisne globoko v srce. Skoraj vsi se nato vračajo s svojimi starši, mnogi med njimi pa postanejo pravi ali pa vsaj občasni planinci za vse življenje. Generacije prvih udeležencev tabora sedaj na planinske tabore pošiljajo že svoje otroke… in krog se tako nadaljuje. Ta tradicija je postala zgled tudi nekaterim drugim planinskim društvom, ki so pričela z organizacijo podobnih aktivnosti. Drži namreč, da je narava najboljši učitelj.