Skoči na vsebino

SINFO - JANUAR/FEBRUAR 2019: ZGODBA O VRNITVI H KORENINAM: MEMENTO, PIRAN

Avtorica: Petra Ložar

Zgodba o vrnitvi h koreninam


V stavbi ujeti družinski trenutki so ponovno zaživeli v B&B Memento Piran

 

Piran je ena izmed najizrazitejših turističnih občin, ki v zadnjih letih beleži velik porast turističnega obiska. Mesto pa si zaradi svoje naravne prostorske omejitve ter zaradi svoje neprecenljive kulturne dediščine množičnega turizma ne sme privoščiti. Tega se zavedajo tudi domačini, ki jih je ostalo le nekaj. 


Pravzaprav  nihče ne ve natančno koliko je še potomcev prvotnih naseljencev, ki so bili  večinoma Italijani. Njihova množična izselitev se je zgodila po drugi svetovni vojni, ko je Piran postal del Jugoslavije. Vprašanje, kdo naj bi bil pravi Pirančan (ali Piranež, kot si pravijo nekateri), je postalo kar malo neprijetno, če že ne nekorektno. Morda tudi zato, ker te to mesto kmalu posrka vase in po svojem prepričanju postaneš Piranež v vseh pogledih. Po besedah Natalije Planinc, predsednice društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot, Piran nikoli ni bilo mesto kamor prideš životarit: mesto od tebe zahteva življenjsko energijo. 

Družinska zgodba v mozaiku mesta Piran


Življenje v srednjeveškem mestu nikoli ni bilo lahko in vsi, ki so se vanj priselili, so morali nekako živeti in preživeti z njim. Tako se je pričela tudi zgodba družine Tomšič, ki si je v poznih 50 letih prejšnjega stoletja ustvarila dom v Piranu. Zakonca Pavla in Ivan sta se preselila iz Lucana s tremi otroki: Pavlo, Marjanom in Ivanom. Marjan si je kot najstarejši sin že kmalu ustvaril družino in pričel delati kot fotografski pomočnik v studiu, ki je takrat domoval v slikoviti piranski Benečanki. Anamariji in Marjanu sta se rodila sin Marjan in hči Klavdija. Za nekaj časa se je družinica zaradi boljšega zaslužka in očetove ljubezni do nogometa preselila v Velenje. A tam niso zdržali prav dolgo, saj je bila ljubezen do Pirana močnejša in so se zato vrnili na slovensko obalo. Marjan se je ponovno zaposlil kot fotograf v fotografskem studiu, ki je takrat deloval v palači Trevisini. Po nekaj letih pridnega dela in nabiranju znanja sta se z ženo odločila, da bosta odprla svoj lastni studio: Foto Piran. Ta je bil kasneje dolgo tudi edini fotografski studio v Piranu. Anamarija in Marjan sta v svoje objektive ujela veliko zgodb in trenutkov prebivalcev tega mesta. Njuna hiša, ki je bila le nekaj ulic stran od studia, pa je bila vedno polna obiskovalcev z dobro voljo in neverjetnimi zgodbami. Ljubezen do fotografiranja se je prenesla tudi na hčer Klavdijo, ki je s svojim soprogom in sinovoma Jako in Anžetom ostala v Piranu. V kletnih prostorih domače hiše sta odprla videoteko Šterna, kar je bilo v tistih časih kar revolucionarno. Ime je dobila po vodnjaku – šterni, ki je stal v notranjem dvorišču domače hiše. Kamniti vodnjak še sedaj krasi prenovljeno hišo. Kasneje so ta isti prostor uporabili tudi kot galerijo umetnika Marka Jezerška. Leta 1993 sta zakonca Tomšič svojo hišo prodala, novi lastnik pa je kupil tudi sosednjo. Takrat pa se je začela večletna agonija Tomšičeve domačije.
 

Zaradi nevestne obnove in pomanjkanja sredstev sta ti dve hiši propadali vse do leta 2014, ko so se potomci Tomšičev odločili odkupiti svojo domačijo nazaj, skupaj s sosedovo. Hči Klavdija ter vnuka Jaka in Anže Šoba so bili odločeni, da ti dve hiši iztrgajo iz rok propadanja in naredijo svojevrstno turistično zgodbo. Skupaj s svojimi najbližjimi so si zadali cilj, da temu prostoru zopet vdihnejo dušo s turistično namestitvijo, kjer bodo obiskovalci občutili avtentičnost Pirana in domačnost Tomšičeve hiše. Tako se je začela zgodba družinskega Mementa B&B.

 

Obnova, ki ohranja preteklost


Obnova stavb v srednjeveškem mestu je izjemen podvig in izziv - tako za arhitekte kot tudi z vidika varovanja kulturne dediščine. Družina je k sodelovanju povabila izjemnega arhitekta Matjaža Suhadolca, ki je v svojih prejšnjih projektih izkazal neverjeten čut za tovrstne obnove. Njegovo prepričanje, da je najboljša arhitektura tista, ki ohranja pričevalnosti preteklosti in jo združuje s sodobno dinamiko življenja, hkrati pa ostaja odprta za prihodnje nadgradnje, v današnjem Mementu občutimo na vsakem koraku. S strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine je nad obnovo bdela Dr. Mojca Marjana Kovač, konservatorska svetnica območne enote Piran. V letu 2015 je bila pripravljena idejna projektna dokumentacija za prenovi stavb v Bolniški ulici z namenom, da bodo v med seboj povezanima stavbama uredili manjši družinski hotel. Hiši se nahajata v osrednjem delu srednjeveškega mestnega jedra, tik za Tartinijevim trgom, ob ulici, ki trg povezuje z Minoritskim samostanom. V zasnovi gre za srednjeveški stavbi z dvoriščem, ki sta med seboj povezani s stopnišči, kljub temu pa sta po obnovi ohranili vsaka svoji etažni višini. Ohranjena je tudi  etažna različnost stavb, kar kaže na izvorno gotsko podobo, saj so bili v zidni strukturi najdeni arhitekturni fragmenti, ki so sedaj tudi vidni. Gre za res odličen primer ohranitve avtentičnosti posameznih stavb, ki so jih med seboj povezali na sodoben način. Dodajanje sodobnih stavbnih elementov pa je minimalistično in estetsko. Arhitektura je zelo smiselno tudi vsebinsko dopolnjena s preteklo družinsko dejavnostjo in sicer s predstavitvijo zanimivih fotoaparatov.

 

Doživetje pristnega vzdušja


Memento je za Piran pridobitev, ki jo mesto še kako potrebuje. B & B l z enajstimi stilsko opremljenimi sobami na tako izjemni lokaciji gostom ponuja doživetje pristnega piranskega vzdušja in košček zgodovine z osebno zgodbo družine Tomšič. Turizem se na način, kot ga ponuja Memento, vedno izplača in to ne le v finančnem smislu. Tovrstna ponudba je za takšno mesto neprecenljiva, saj ima multiplikativen učinek tako na turizem kot tudi na zaposlenost in aktivacijo domačinov. Sodobni turizem je tisti, ki gostom daje občutek, da je za njih poskrbljeno na poseben in za njih prilagojen način. Izjemno radi pa se seznanijo tudi z zgodbami lokalnega prebivalstva in njihovim načinom življenja. Vse to so v Mementu ujeli v krasno zgodbo in čudovito obnovo  doma, ki je bila in je še vedno prežeta z družinsko ljubeznijo. 
 

Pravzaprav je najboljša arhitektura tista, ki ohranja pričevalnost preteklosti in jo združuje s sodobno dinamiko življenja, hkrati pa ostaja odprta za prihodnje nadgradnje. Njena vsebina, notranja členitev in organizacija lahko prestopajo okvire že znanega in obiskovalca presenečajo in navdušujejo. Tradicionalna arhitektura s svojo umirjeno navzočnostjo prizemljuje in upočasnjuje ritem sodobnega življenja. Po drugi strani pa je s preprostostjo odlično okolje za dodajanje oživljajočih idej. Okolje, ki vizualno prijetno dopolni z bogato izkušnjo tudi za vse druga čutila." Arhitekt Matjaž Suhadolc, u. d. i. a. , Arhitekturna kolumna, 50. MOS