Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO - JANUAR/FEBRUAR 2019: STOLETNICA SLOVENSKEGA BALETA

Avtorica: Tanja Glogovčan


Stoletnica slovenskega baleta - Poklon obrazom slovenskega baleta


V preteklem letu smo v Sloveniji praznovali 100 let slovenskega poklicnega baleta v Ljubljani, letos pa praznujemo 100 let slovenskega baleta, ki vključuje tako zgodovino baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana ter Slovenskega narodnega gledališča Drama Opera Balet Maribor ter drugih manjših krajev. 


»Poklic baletnega plesalca je prav gotovo nekaj posebnega, saj združuje izjemno zahtevno telesno usposobljenost z umetniškim izpovedovanjem brez besed. Plesalčevo sredstvo izražanja je njegovo telo. Nenehno urjenje, popolno obvladovanje mišic, iskanje lepe linije in skladnost v gibih – in nazadnje nenehna kontrola samega sebe.« Tako baletno umetnost opisuje dr. Henrik Neubauer.

 

Baleti slovenskih skladateljev


»Kadar govorimo o slovenskem baletu, mislimo predvsem na slovenske ustvarjalce in poustvarjalce iz plesnih vrst, vendar pa imamo Slovenci tudi bogato zakladnico skladb slovenskih skladateljev za balete. Skoraj neverjetno se zdi, da je od začetka 20. stoletja nastalo 93 celovečernih in krajših baletnih skladb, ki jih je napisalo 40 različnih slovenskih skladateljev. Scenarije je prispevalo 58 avtorjev. Med pisci scenarijev pa najbolj izstopa  balet slovenskega skladatelja Josipa Ipavca (1873-1921) »Možiček«, ki ima v Sloveniji in na tujem kar 32 premierskih uprizoritev s prek 300 ponovitvami (balet je nastal l. 1900). Možiček velja tudi za prvi slovenski balet, čeprav je to pravzaprav pantomima v treh dejanjih, ki jo je leta 1900 uglasbil Ipavec. 

 

Začetki slovenskega baleta


Na slovenskih odrih so se prvi pravi plesni nastopi začeli z ustanovitvijo Dramatičnega društva leta 1867 v Ljubljani, leta 1902 v Trstu in leta 1909 v Mariboru. Sprva je baletni ansambel sodeloval izključno v uprizoritvah opernih predstav, med katerimi je luč odra kot prva ugledala Prodana nevesta skladatelja Bedřicha Smetane (1824-1884) , svojo prvo samostojno celovečerno baletno predstavo z naslovom Ugrabljena Evelina pa je profesionalni baletni ansambel uprizoril leta 1919.
Zgodovinski zapisi beležijo imena približno 600 baletnih plesalcev in plesalk, ki so pomembno vplivali na zgodovino in razvoj slovenskega baleta. Približno 100 od njih pa je tistih, ki so še posebej izstopali in so na slovenskem odru nastopali oz. še nastopajo kot solisti ter utrjujejo sloves slovenskega baleta ter prispevajo k nadaljnjemu razvoju. 
Zanimivo je, da je v obeh gledališčih vse manj slovenskih plesalcev, približno polovica je tujcev. Včasih temu ni bilo tako. V prvem obdobju z začetkom v letu 1918 (z ustanovitvijo ljubljanskega poklicnega ansambla) je bilo tujcev komaj za peščico. 
Iz prvega obdobja slovenskega baleta (1918 – 1928) izstopajo plesalke  in plesalci, kot so Lidija Wisiak (1906-1993), Ruth Vavpotič (1908-1996), Erna Mohar (1907-1972), Silva Japelj (1905-1978), and later Marta Jakše – Remškar ((1907-1984), Slavko Eržen (1907-1981), Štefan Suhi (1915-2001), Maks Kirbos (1914-1972) and Boris Pilato (1914-1997).

Med njimi velja izpostaviti še posebej Lidijo Wisiak, ki ji zagotovo  pripada prvenstvo prve slovenske baletne plesalke. Bila je tudi prva, ki se je že med obema vojnama (med prvo in drugo svetovno vojno) uveljavila v tujini in je tja ponesla slovenski balet ter slovensko kulturo. Balet se je začela učiti leta 1918 ob ustanovitvi baletnega ansambla in Operne baletne šole v Ljubljani pri plesalcu in koreografu češkega rodu Václavu Vlčku (1895-1968). Kot solistka je nastopala tako v Sloveniji, kakor več let tudi v tujini (Opera Comique, Théâtre Châlet, gostovala pa tudi v Pragi, Strassbourgu in Marseillu ter v Belgiji). Kot pedagoginja je veliko prispevala tudi k izobraževanju slovenskih plesalcev prihodnjih rodov.


Če so v prvem obdobju zgodovino slovenskega baleta v veliki meri krojile plesalke, pa je obdobje med leti 1928 – 1946 zaznamoval ruski plesalec Peter Golovina (1894 – 1981), ki je nekaj časa vodil ljubljanski baletni ansambel, kasneje pa tudi mariborskega. V najtežjih trenutkih, ko baletniki niso imeli primernega prostora za delo in je bil ansambel minimalen, ni izgubljal zaupanja v slovenski balet. Vzgojil je celotno prvo generacijo baletnih plesalcev, predvsem pa je priboril baletu prostor v gledališču in v slovenski kulturi. Čeprav tujec, je bil vedno v duši tudi slovenski baletni plesalec k, predvsem pa je baletu v Sloveniji dal domovinsko pravico. Kot plesalec je v Sloveniji prvič nastopil leta 1924, ko je izvedel ples gopak v operi Majska noč. Napisal je tudi knjigo spominov na svoje življenje v Sloveniji z zanj značilnim naslovom »Moja ljuba Slovenija«. Tudi zaradi njega je slovenski balet navduševal za nastopanje tudi vse več moških plesalcev, kot so bili Maks Kirbos (1914-1972), Drago Pogačar (1920-neznano), Stane Polik  (1919-2011) and Stanislav Hiti (1922-1975).


Posebno mesto zagotovo pripada tudi Pii ( 1908 – 2000) in Pinu Mlakarju (1907 – 2006), ki sta bila z dušo in telesom predana umetnosti. To je zgodba o pas de deux (studio MEG je leta 1997 posnel film z naslovom Lepa Vida – veliki življenjski pas de deux Pie in Pina Mlakarja), ki je z notranjim žarom napolnjeval koncertne dvorane in z osebnim zgledom na odru in v osebnem življenju utelešal predanost, skromnost, trdo delo, disciplino, odločnost, pogum,.. Ogromno sta kot plesalca in koreografa  delala v tujini.  Njuno skupno umetniško pot v Sloveniji pa zagotovo zaznamuje njun skupni projekt Lok (celovečerni duet v treh delih z naslovi Mladost, Ljubezen in Zorenje, ki sta ga prvič predstavila leta 1939 v Münchnu, nato pa še v Ljubljani in Zagrebu, Beogradu ter drugod.
Njun pomemben prispevek je tudi v tem, da sta delovala kot pedagoga. Pino Mlakar je že leta 1946 prevzel mesto profesorja za ritmično gimnastiko in ples na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Hkrati  pa je skupaj s Pio sodeloval pri vodenju ljubljanskega Baleta, v katerem sta skupaj koreografirala in tudi plesala do leta 1952. Skupaj sta napisala zgodovinski pregled plesnega dogajanja v Münchnu približno od leta 1650 do 1992 v dveh delih z naslovom »Nesmrtni gledališki ples«. Pino je leta 1999 napisal še knjigo »Ples kot umetnost in gledališče« ter leta 2005 »Srečne zgodbe bolečine«. Za svoja dela sta prejela številna priznanja tako v tujini kakor tudi v Sloveniji. Društvo baletnih umetnikov Slovenije je leta 1984 Pio razglasilo za častno članico, Pina pa za častnega predsednika.


Svoj vrhunec je slovenski balet  dosegel ob koncu 60. in 70. let prejšnjega stoletja tudi zaradi slavnih tujih koreografov Antona Dolina (1904-1983), Aleksandre Balašovaeve (1887-1979) in Sergeja Lifarja (1905-1986). Med pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi je zagotovo tudi Iko Otrin (1931 – 2011), Marin Turcu (1945 - ),Vojko Vidmar (1948 -), idr.

 

Izobraževanje slovenskih baletnikov


Začelo se je že leta 1918, ko je bila ustanovljena Operna baletna šola. Zasluge za njeno ustanovitev ima Vaclav Vlček, ki jo je vodil vzporedno s poklicnim ansamblom v okviru Slovenskega deželnega gledališča. Poleg Wisiakove je iz te šole izšla tudi Ruth Vavpotič, ki je tudi gradila kariero v tujini. Izobraževanje je trajalo 4 leta. Leta 1948 pa sta bili ustanovljeni državni baletni šoli v Ljubljani in Mariboru, kjer je izobraževanje trajalo najprej štiri leta, od leta 1951 šest let, od leta 1958 pa osem let kolikor je še danes.V Ljubljani je sedaj možno tudi nadaljevanje študija na Višji baletni šoli v okviru Konseravtorija za glasbo in balet. Slovenski balet je bil sicer po pedagoški plati povezan z ruskim, ker je tudi v Sloveniji učenje baleta upoštevalo tehniko Agrippine Jakovlevne Vaganove (1879-1951).  v prvih začetkih leta 1918 pa je bil povezan s češkim.
S svojimi skorajda 40 knjigami pa si zaradi svojega prispevka k izobraževanju o baletni umetnosti zagotovo zasluži dr. Henrik Neubauer (1929 - ). Bil je koreograf, operni režiser, univerzitetni profesor. Slovenska baletna plesalka Lidija Sotlar je o njem zapisala in se mu ob tem tudi globoko poklonila: "Kot bivša balerina Opere in baleta Ljubljana in poznavalka umetniškega delovanja dr. Henrika Neubauerja lahko samo strmim in občudujem in se vprašam: Saj to ni res, pa je res. Napisal in izdal je 36 knjig, od teh veliko večino neprecenljive vrednosti za baletno umetnost in podmladek. Opravljal je nešteto poklicev: plesalec, pedagog, koreograf, kritik, pesnik, pisatelj, prevajalec, zdravnik, šef baleta Opere in baleta Ljubljana, umetniški vodja Opere in baleta Maribor, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, redni profesor akademije za glasbo Ljubljana, sekretar Mednarodnega baletnega komiteja, predsednik Kolesarske zveze Slovenije."

Baletna dejavnost tudi zunaj poklicnih ustanov


Slovenski balet seveda nikoli ni bil omejen samo na Ljubljano in Maribor. S poukom baleta so začeli že takoj po drugi svetovni vojni po vsej Sloveniji. Enako seveda velja za baletne predstave. Med baletnim dogajanjem izven središča obeh največjih slovenskih mest prav gotovo posebno mesto zavzema balet v Kopru, ki se je začel razvijati leta 1949 na pobudo zakoncev Hiti.  V Kranju je baletno šolo začela leta 1954 dvakrat na teden voditi bivša solistka ljubljanskega baleta Silva Japelj. Ljubljanski balet je imel vpliv tudi na Novo mesto, kjer je prva s poukom baleta začela leta 1969  Milica Buh. V Zasavju obstaja že dolga tradicija baleta. Vrata baletu je tam odprla Milica Mavrič, tudi plesalka iz Ljubljane. V Celju se je balet začel razvijati pod vodstvom pedagoginje Ane Pezdir, v Piranu pa je baletno skupino leta 1958 prav tako ustanovil plesalec in pedagog Slavko Hiti. Do leta 1970 so že imeli pouk baleta tudi v drugih manjših slovenskih krajih. Posebno mesto pri širjenju baleta po Sloveniji zavzema Lidija Sotlar s svojo skupino, ki jo je ustanovila leta 1975. Pred tem so nekateri baletni plesalci ljubljanskega ansambla občasno že nastopali na baletnih koncertih po Sloveniji, vendar predvsem s točkami iz ljubljanskega baletnega repertoarja. 


Ljubljanski in mariborski baletni oder 


Slovenski poklicni balet se danes poklicno predstavlja na odru SNG Opera in balet Ljubljana ter na odru SNG Drama Opera Balet Maribor. Na sporedu so seveda tudi baleti iz klasičnega repertoarja, vendar je vse manj premier klasičnega baleta. 
 

Slovenski plesalci blestijo tudi v sodobnem času. Med slovenskimi balerinami Sanja Neškovič Peršin (1968 - ), Ana Klašnja (1980 - ), Regina Križaj (1971 -) pa tudi  Tijuana Križman Hudernik (1983 -), med moškimi pa so to Anton Bogov v Mariboru ter  Petar Đorčevski (1986-) in Lukas Zuschlag (1985-) v Ljubljani. 
Na mariborskem odru neverjetne stvari ustvarjata Edward Clug (1973 - ) in Valentina Turcu (1974-). Oba sta tako baletna solista kakor tudi koreografa in režiserja. 
Mariborski balet Smrt v Benetkah, v režiji Valentine Turcu in koprodukciji s Hrvatskim narodnim kazalištem Zagreb, je bil v lanskem letu predlagan za Best production 2018 v reviji Dance Europe Critic's choice. Balet Tango koreografa Edvarda Cluga, pa je najbolj priljubljena predstava na mariborskem odru že 20 let. 
V SNG Opera in balet  Ljubljana pa sta trenutno na sporedu dva baleta slovenskih skladateljev – Moški z nožem in Kompozicija v baletnem večeru, posvečenem 100 letnici ljubljanskega baletnega ansambla.


Poklon


Slovenska publika je sicer drugačna od ruske, ki meče baletnikom pod noge cvetje, vendar je zagotovo takšna, ki ceni slovenski balet. In upravičeno. Ob stoletnici ljubljanskega baletnega ansambla v lanskem letu in stoletnici slovenskega baleta letos, se mora globoko v srcu baletnikom in drugim umetnikom, ki delajo za balet, pokloniti vsakdo od nas. Mnogo je bilo krvi v baletnih čeveljcih, mnogo podplutb in žuljev po celem telesu pa tudi solza v očeh, ko so in še ustvarjajo zgodovino slovenskega baleta naši umetniki. Poklon vsem. Imenovanim in neimenovanim. Papir omejuje, umetnost ne.


Vir: Dr. Henrik Neubauer, Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji (1999), Dr. Henrik Neubauer: Obrazi slovenskega baleta (2013), Dr. Henrik Neubauer: Baleti slovenskih skladateljev (2018),SNG Opera in balet Ljubljana, Balet 100 – Stoletnica poklicnega ljubljanskega baleta.