Skoči na vsebino

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2018: SKRITI BISERI SLOVENSKE TOSKANE

Vasi, kamor se vrača življenje

Kamnite hiše, nekdaj polne življenja, danes skrite za grmovjem in zaraščene z bršljanom, čakajo na nove gospodarje. Slikovite vasice krajevne skupnosti Gradin - Abitanti, Belvedur, Brezovica pri Gradinu, Gradin, Koromači, Boškini, Močunigi, Pregara, Sirči in Topolovec, ki ležijo v koprskem zaledju na slovensko-hrvaški meji – tiho pripovedujejo svoje zgodbe. Zgodbe o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti domače vasi in oditi  "s trebuhom za kruhom" v notranjost, na Obalo, proti Trstu in dlje do daljne Avstralije, Argentine, ZDA…


V vasi Abitante je leta 2003 umrla še zadnja prebivalka vasi. Tako je vasica samevala vse do leta 2010, ko so jo začeli ponovno oživljati potomci prvega prebivalca Abitantov, družina Perič. Tudi nekatere druge domačije so že dočakale svoje nekdanje prebivalce in s prenovljeno podobo sporočajo, da tod živijo skrbni ljudje, ki vasi počasi vračajo nekdanji čar. Zastavili so si cilj, da ji povrnejo nekdanjo živost, vanjo pripeljejo novo življenje in ohranijo bogato ljudsko izročilo. Gracijan Perič si je v svoji rojstni hiši tako nedavno uredil pristno istrsko kantino in zasejal seme za oživitev Abitantov. Njegova življenjska  zgodba je podobna številnim drugim v teh krajih. V najboljših časih je v vasi živelo 150 ljudi. Kasneje jo je izčrpala druga svetovna vojna, zadnje vaščane pa je pregnala razmejitev  v času Svobodnega tržaškega ozemlja. Z njo so ostali odrezani od tržišč za prodajo sena, drv in pridelkov, največ so prodali v Trst. A v vasi danes živi uradno prijavljenih že enajst ljudi, ponašajo se celo z dojenčico. V upanju, da bo v Abitantih še več "abitantov" (ital. prebivalcev). Z njimi bo kraj spet upravičeno nosil ime, ki so mu ga pred stoletji dali Benečani. Celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v register slovenske nepremične kulturne dediščine.

Turizem v zaledju slovenske Istre

 

Prihodnost razvoja domačini vidijo v okolju prijaznemu turizmu, turizmu na kmetijah, ekoturizmu in ekoagroturizmu. Želijo si razvijati »butični turizem«, v razpršenem v okolju, v objektih grajenih ali obnovljenih v starem istrskem slogu. V kamnu grajene hiše s stilsko opremo, bazenom in savno bi potešile želje še tako zahtevnega gosta. Ne želijo si množičnega turizma, saj so prepričani, da ta  temelji na kratkoročnem finančnem dobičku. Zapuščenim šolam in propadajočim župniščem bi dodali novo priložnost in jih obnovljene ponudili kot hostle. Stik z naravo bi ponudili vsem, ki bi si želeli počitnice preživeti na turističnih kmetijah, kjer bi se lahko otroci pobliže srečali z ekološkim kmetovanjem in pomagali pri krmi domačih živali, starši pa bi lahko čas z njimi preživeli ob kolesarjenju in sprehajanju po neokrnjeni naravi. K sodelovanju bi povabili okoliška društva in gostince ter ponudnike turističnih nastanitev. Poleg naravnih lepot obiskovalcem ponujajo odlična vina in hrano.


Odlično vino refošk


Gracijan Perič iz vasi Abitanti se še zelo dobro spominja svojega otroštva, ko so se vaščani radi zbirali na vaškem trgu, kjer je danes le še razpotje in se ob igranju harmonike, violine in improviziranih bobnov skupaj veselili. Nekoč so imeli tudi do 120 glav živine, od katere je bilo v glavnem odvisno življenje v vasi. Vsako leto so med drugim pridelali dobrih 500 hektolitrov vina, predvsem refoška, ki je veljal za eno od najboljših vin primorske regije. Danes tu še vedno uspeva vinska trta, oljke, češnje, fige, nektarine ter breskve. Poleg tega je v zadnjih letih nastalo tudi pet kantin, kjer domačini pridelujejo odlično vino. Refošk, ki tu uspeva, daje močno barvo in značilen sladek okus, ki ga pri refošku nismo vajeni. Danes se prebivalci trudijo, da bi zasadili čim več površin s trto, sadjem in oljko, njive pa s česnom, čebulo in drugo zelenjavo. Abitanti se ponašajo tudi z dvema zaščitenima 150 let starima trtama avtohtonega abitantskega refoška. Prav ti dve trti so enologi prepoznali kot posebnost, ki jo je vredno ohraniti, saj se od običajne trte refoška razlikujeta v nekaterih lastnosti. Listi so manjši in bolj nazobčani, grozd je bolj trikotne oblike in ima rdeč pecelj.

Kamnite hiše – bogata kulturna dediščina

 

Turizem bo bogatila tudi izvirna istrska arhitektura. Kraške vasice krasijo kamnite hišice z baladurji in volti oz. oboki. Dvorišča so tlakovana s kamnom, dimniki pa pričajo o časih, ko so bila odprta ognjišča edini vir toplote. Znani so predvsem po istrski arhitekturi – kamen in suha zidava - kar pomeni, da so ljudje z lastnimi rokami in brez veznega materiala gradili hiše, ki danes predstavljajo bogato kulturno dediščino. V Abitantih se bohoti 500 let star hrast oz. mjav, kot so ga imeli navado imenovati domačini. V vasici je  tudi 14 “šteren”, ki so v preteklosti vas oskrbovale z vodo. Na vsakem koraku vas pozdravljajo bele murve, ki so že pravi zaščitni znak kraja. Tukajšnji prebivalci so se namreč ukvarjali s sviloprejkami, danes pa so edini dokaz nekdanje dejavnosti murvina drevesa. Arhitekturno je zanimiva tudi vas Pregara, ki jo odlikujejo stare kamnite hiše, nekoč krite s skrlami, danes pa se uporabljajo korci, ki so zaradi močne burje obteženi s kamni. Arhitekturna izjema je vaško župnišče – farež, ki je bilo zgrajeno leta 1901. Ker je videti kot mogočna vila, se močno razlikuje od ostalih pregarskih hiš. Pregara je sestavljena iz Starega mesta, Geta in Rene. Običaji in kultura so v Pregari, kljub majhnemu številu prebivalcev, močno prisotni. Najraje se ljudje zbirajo ob veselih praznikih, kot je pust.

 

Značilne istrske jedi

 

Ne smemo pa pozabiti niti na pestro kulinariko. Značilne jedi so nadeva, kuhani štrukji in bobići. Za praznike, kot je velika noč, se peče pinca in titule, za pust fritule, ob porokah pa kolač, za porodnice rogjač, hroštule in štruklje se dela ob vseh priložnostih. V vasi Belvedur je istoimenska restavracija Aleksandra Triparja, ki slovi po okusnih fužijih s tartufi, zelo cenjenimi gobami, ki rastejo na območju. Znani so tudi po likerju iz malvazije, ki se ga baje dobi samo pri tamkajšnji gospodinji, poleg vseh ostalih dobrot, kot so med ali sir s tartufi, figova marmelada, domača kapljica in podobno. Eden izmed treh Peričevih sinov je v vasi začel z živinorejo, želi pa razviti center za vzrejo boškarina - istrskega goveda, izjemno močna, poslušna in delavna žival, ki ima zelo okusno meso. Območje odlikuje tudi odlična lega za vinograde, oljčnike, nasade fig, češenj, nektarin, breskev in ostalega sadja, ki ga domačini tu pridelujejo z ljubeznijo. Ponovno želijo dati vrednost znanim in odličnim pavliškim češnjam, ki najbolje rastejo v okolici vasi Pavliči, ki so bile pred leti poznane vse do Ljubljane. Prav nič ne zaostajajo za češnjami iz goriških Brd, zatrjujejo domačini. V Brezovici je še gostilna Poli Kapele, ki ponuja hrano iz divjačine. Prenočišča imajo v gostišču Korone v Brezovici in pri dveh zasebnikih v Topolovcu.

 

Narečni večeri


V zadnjih letih ponovno oživljanja so našli svoj prostor novi ljudje in dogodki. Med dogodki zagotovo izstopajo narečni večeri, ki navadno potekajo na Peričevi domačiji Grondali. Poleg narečnih večerov prirejajo tudi likovne kolonije, saj vasica Abitanti resnično ponuja ogromno umetniškega navdiha, martinovanje s krstom mladega vina, v avgustu pa že tradicionalno pripravljajo tržnico domačih pridelkov.

Poti, ki bodo navdušile pohodnike, konjenike in kolesarje

 

Domačini bi obiskovalcem z veseljem pokazali najlepše kraje, ki jih ni malo: studenec na Štrpanju, studenec v Jarku pri Gradinu, kjer so korita, v katerih so nekoč vaške ženske prale oblačila in hodile po vodo, pa izvir in korita v Kubiku pod Brezovico, razgled iz cerkve sv. Križa v Gradinu na okoliške kraje, ki ob lepem vremenu seže vse od morja do Triglava in Dolomitov. Zanimive so tudi gozdne poti primerne za pohodništvo in kolesarjenje, jama pod Staro Mandrijo, jama Kubik pod Brezovico, ki je druga najdaljša jama slovenske Istre, veličastni hrast pred Abitanti (najdebelejši hrast puhavec – 4,10 m obsega in 23 m višine), naravni bunker v Topolovcu (ki je bil med 2. svetovno vojno zatočišče partizanov), utrdba Starci pred Brezovico (okrogla stolpa – visoka 6 in 10 m, ki sta z obzidjem tvorila obrambno utrdbo na meji med Benetkami in Avstrijo), stara cerkev sv. Simona iz 17. stoletja pod Pregaro, žal zapuščena stara gotska cerkev svetega Hieronima pod Topolovcem, cerkev, posvečena Karmelski Materi Božji, in zvonik na desni strani v Pregari, enoladijska cerkev sv. Hieronima z gotskim oknom v Topolovcu, obnovljen zvonik v Hrvojih, domačini ga imenujejo fižolov zvonik, saj je bil v 19. stoletju zgrajen z denarjem od prodanega fižola (zvonik je visok 37m.). Vreden ogleda je tudi obnovljen stari trg v Topolovcu, lepa Denićeva korta (dvorišče) v Brezovici, več stoletij star, arhitektonsko enkraten, obnovljen kamin, v Bitančevi hiši v Brezovici,  stara kapelica z opečnato streho v obliki iztegnjene piramide nad Koromači – Boškini,  stari Ćelov mlin na potoku v dolini Malinske, pod Koromači oz. Hrvoji, vodnjaki oz. kot jim pravijo domačini »šterne« v Sirčih, Abitantih, Pregari…, spomenik padlim borcem v Brezovici ter stara šola v Gradinu, Topolovcu in Pregari. Najlepši slap slovenske Istre - Veli vir leži pod vasjo Sokoliči, najvišji slap slovenske Istre Stranice pod Trebešami, slap Pasjak pod Topolovcem pa na meji med Slovenijo in Hrvaško, in še bi se kaj našlo ...


Kraje krasi predvsem neokrnjena, na nekaterih mestih že kar nedostopna in zapuščena narava, mir, svež in čist zrak.  Skriti biseri slovenske Toskane tako čakajo na popotnike, željne raziskovanja.

 

Vabljeni.