Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2018: ZIMSKE RADOSTI IN TOPLINA PRAZNIKOV V ZAKLADNICI SLOVENSKEGA FILMSKEGA ARHIVA

 

Avtor: Lojz Tršan, Slovenski filmski arhiv


Slovenski filmski arhiv (SFA)  letos praznuje petdesetletnico delovanja. Že od leta 1968  je arhiv druga specializirana ustanova za evidentiranje, zbiranje in hrambo filmskega arhivskega gradiva na območju bivše Jugoslavije, takoj za Jugoslovansko kinoteko iz Beograda. 

 

Sorazmerno zgodnji ustanovitvi se imamo Slovenci zahvaliti, da nam je uspelo zbrati in ohraniti več kot devetdeset odstotkov filmov, ki so nastali na naših tleh. Zakonska podlaga ustanovitve je bil arhivski zakon iz leta 1966, ki je tudi film opredelil kot arhivsko gradivo in je zavezoval državne producente, predvsem Vibo in Triglav film, da so izročali negative filmov arhivu v dolgoročno hrambo. Poleg filmov, ki jih financira država svoje filme arhivu zaupajo tudi filmski amaterji, ljubiteljski snemalci, med katerimi je morda najbolj poznan slovenski slikar in grafik Božidar Jakac (1899-1989). 

 

Tu je shranjenih preko dvanajst tisoč filmskih naslovov, kar predstavlja več kot štirideset tisoč filmskih kolutov in drugih nosilcev, elektronskih in digitalnih.  Najstarejši so filmski posnetki pionirja slovenskega filma Karola Grossmanna iz let 1905 in 1906, Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu. 

 

 V zakladnici arhiva so tako dokumentarni, kratki igrani, celovečerni filmi  kot tudi animirani ,eksperimentalni in seveda amaterski filmi. Igrani filmi, celovečerni in kratki odražajo utrip umetniškega ustvarjanja. Dokumentarni filmi pa so pričevalci zgodovinskih sprememb v slovenski družbi ter pokazatelj vsakdanjega življenja, tako v družinskem krogu kot v javnem življenju, s prikazom raznih prireditev pa tudi gospodarskega in komunalnega razvoja.   

 

V SFA obstaja tudi ciklus filmov, ki so nastali  po osamosvojitvi Slovenije. To so filmi, ki predstavljajo naravno in kulturno bogastvo ter lepote Slovenije, hkrati pa v ospredje postavljajo tudi turistične priložnosti, od športnih do kulinaričnih. 

 

Zelo zanimiv je tudi ciklus filmov, ki je poimenovan po letnih časih: Pomlad, Poletje, Jesen, Zima. Poleg teh koledarskih pa še peti letni čas – Praznovanje. Poimenovanje je inovativno zato, ker postavlja v ospredje zavedanje, da je praznik čas, ko se posameznik ustavi, sprosti, razmišlja o preteklosti in prihodnosti, druži in uživa v praznikih. In bolj, ko gre leto h koncu, bolj, ko se čas zgosti in teče počasneje, bolj pogosto se vrstijo prazniki.

 

Ko so koledniki še hodili po škripajočem snegu…

 

…in prinašali v domove ljudi veselje, dobre želje in praznično vzdušje. Posebno poetičen je barvni film Koledniki Metoda Badjure. Film prikazuje štiri kolednike, ki se izpred  zasnežene hiše odpravijo na pot, da bi s svojimi voščili in pesmijo  prinašali veselje in razvedrilo v kmečke domove. Bili so uigrani pevci in godci na harmoniko, klarinet in violino. Pri eni izmed kmetij so imeli  še posebno srečo, da so prišli ravno v času, ko je mladenič s starši prišel na dom bodoče neveste, da  jo zaprosi za  roko. In koledniki so svojim igranjem poskrbeli za ples in vzdušje, kot ga še ni bilo. Potem so se veseli in okrepčani s sanmi odpravili v dolino.


Čeprav so izjeme, pa praznični filmi, podajajo predvsem pozitivna sporočila. V filmu Jutri je novo leto režiserja Bojana Jurca otroci med novoletnimi prazniki z obiskom in darili razveselijo osamljeno starko.

Pozitivna občutja  in vrednote prazničnih dni so zapisana na filmskem traku tudi z drugimi prazničnimi dogodki.  Eden prvih, ki je snemal zimsko veselje med obema svetovnima vojnama, je bil Božidar Jakac, in sicer v filmskih posnetkih z naslovom Miklavžev sejem v Ljubljani (1931). Na  Kongresnem trgu so bile stojnice z raznovrstnimi domačimi izdelki, ki jih je oblegala  množica  obiskovalcev. Seveda  ob tem času že takrat niso manjkali prodajalci božično novoletnih smrečic.


Po drugi svetovni vojni so ljudje praznovali prihod Dedka Mraza in novoletno jelko in tako so v Filmskih obzornikih, ki so v časih, ko ni bilo televizije, nadomeščale sedanja poročila, snemali tudi zadovoljne otroke v telovadnici  Tabor v Ljubljani ter v Celju, Arji Vasi in Vitanju. v povojnem obdobju je bilo splošno pomanjkanje dobrin in otroški obrazi so ob pričaranju čarobnih trenutkov in ob prejemanju skromnih daril žareli od sreče.

Odblesk zime na filmskem traku

 

Za nas Slovence pa je zimska idila že od nekdaj nek svojstven praznični pomen, saj smo Slovenci tudi veliki ljubitelji zimskih športov. Poseben praznični pomen ima za Svetovni pokal v smučarskih skokih v Planici.
 
Skoke v Planici so posneli že leta 1922. Na filmu, ki ga hrani SFA, so tudi edinstveni in edini posnetki prvega skoka preko sto metrov, svetovnega rekorda, ki ga je leta 1936 dosegel nemški skakalec Sepp Bradl. Metod Badjura je v film Zimska radost iz leta 1957 vključil tudi Planico in tako so se ohranili posnetki in izjave konstruktorja planiške velikanke ing. Stanka Bloudka ter takratnih smučarskih zvezd Janeza Polde in Rudija Finžgarja. Če so bili v začetku le dokumentarni posnetki, pa sta Jože Pogačnik in Dušan Povh ob tem ustvarila pravi mojstrovini. Prvi s filmom Sledim soncu, kjer je združil prikaz občutkov skakalcev v dolini pod Poncami pred odrivom na skakalnici velikanki s čudovito glasbo Follow the Sun. Povh pa je, tudi na humoren način s filmom s preprostim naslovom Planica prikazal občutke in čudenje gledalcev ob veličastnih dosežkih smučarskih junakov.    

Pri filmih  z zimsko tematiko moramo vsekakor izpostaviti črno beli nemi film Metoda Badjure Bloški smučarji iz obdobja med obema vojnama. Strokovnjaki menimo, da kvaliteta tega filma pri nas še ni bila presežena. Ta etnografski film prikazuje  tradicionalno smučanje na Blokah, zibelki smučanja v Srednji Evropi. Tu se je smučanje razvilo iz potrebe, zaradi vsakoletne  visoke snežne odeje. Doma narejene smuči so bile nepogrešljiv pripomoček, da so domačini lahko odšli od doma po svojih opravkih. Z njimi so odhajali v cerkev, nosili žito v mlin in obiskovali sosede… Seveda pa so jih uporabljali tudi za zabavo, predvsem otroci za smučanje po belih strminah. Zanimivost pri tem smučanju je, da so za ravnotežje uporabljali eno dolgo palico, na katero so se opirali in s katero so krmarili po belih strminah. 


Praznovanje v domu slovenskega filma

 

SFA je seveda odprt za obiskovalce, gradivo pa uporabljajo tako filmski ustvarjalci, televizije, muzeji za razstave, posamezni raziskovalci ter ljudje, ki so se našli na starejših filmih. Kot varuhi filma nikoli ne pozabimo poudariti: »Ne mečite filma proč«, kajti tiste gibljive slike so mogoče zadnji odsevi preteklosti…