Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2018: SLOVENSKA FILHARMONIJA - PRAZNIČNI ČAS SKOZI NEBEŠKO HARMONIJO

Avtorica: Tanja Glogovčan

December je tisti mesec, ki nas razveseljuje tudi s prvovrstnimi umetniškimi dogodki. Med najbolj obiskanimi sta tudi Božični in Novoletni koncert v izvedbi Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije. Z glasbo nas bodo tako razveselili tudi v letošnjem prazničnem času.


Obisk koncerta klasične glasbe na splošno velja za slovesen dogodek, Božični in Novoletni koncert pa ta občutek še poudarita. Tak dogodek je tudi priložnost, da se oblečemo v bolj svečano obleko, morda celo večerno toaleto. Zato v tem obdobju tudi višina cene vstopnice za obisk koncerta ni tako zelo pomembna. Celo več – lahko je tudi inovativno darilo, ki zagotovo razveseli tiste, ki imajo občutljivo uho in željo, da v tem prazničnem mesecu presenetijo z darilom, ki nudi poleg ostalega tudi globoko notranje zadovoljstvo.

Tradicija Novoletnih koncertov v Slovenski filharmoniji sega v leto 1984, koncertni dogodek v Božičnem času pa se mu je letno pridružil nekoliko kasneje, v letu 1992. 


Letos praznujemo 110 let od ustanovitve Slovenske filharmonije. Skupaj s svojimi predhodnicami Academio philharmonicorum, Filharmonično družbo in prvo Slovensko filharmonijo se ponaša z zelo bogato zgodovino in sodi med najstarejše na svetu. Ponaša se z zelo bogato zgodovino in sodi med najstarejše na svetu. Ne Božičnih in ne Novoletnih koncertov pa ne bi bilo, če ne bi bilo ljudi, ki so identiteto naroda gradili tudi na področju glasbe. 


Oživlja, a v duhu neminljivost kaže


V letu 1701 se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Bertolda pl. Höfferja zbralo nekaj velemož in sklenilo ustanoviti Akademijo filharmonikov (Academio philharmonicorum). Ta ni bila ustanovljena samo zaradi občasnega glasbenega razvedrila, temveč tudi, da »z igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala«. Zato so za akademski simbol izbrali orgle sv. Cecilije, katerih piščali »po zemlji razlivajo presladko harmonijo z geslom: Oživlja, a duhu neminljivost kaže«. Delovala je po italijanskih vzorih, svoje naloge in poslanstvo so člani orisali v zakonih – Leges. Vsakoletna dolžnost članov je bila praznovanje godu sv. Cecilije. Morali so poskrbeti tudi za dostojne zadušnice za umrlimi kolegi, sicer pa so bile njihove dejavnosti po eni strani zaprtega tipa (zgolj članom namenjeni nastopi), po drugi pa so tudi javno nastopali, vendar le ob posebno svečanih priložnostih, na primer v zvezi z dogodki v vladarski družini. Zabavali so ugledne goste na uradnih državniških obiskih in redno sodelovali pri slavnostnih mašah v pomembnejših ljubljanskih cerkvah.


Toda kljub številnim koncertom v prazničnih decembrih, se je na njihovih programih le izjemoma našel božični ali novoletni koncert. So se pa zato Ljubljančanom predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali »kar najbolj izbrano glasbo«. Akademija ljubljanskih filharmonikov je v virih zadnjič omenjena leta 1779.


Kljub številnim koncertom v prazničnih decembrih, pa se je na njihovih programih le izjemoma našel božični ali novoletni koncert. So se pa zato Ljubljančanom predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali »kar najbolj izbrano glasbo«. Akademija ljubljanskih filharmonikov je v virih zadnjič omenjena leta 1779.


Častni člani Filharmonične družbe, ki jo je nasledila leta 1794, so bili med drugimi slavni skladatelji Joseph Haydn, Ludwig van Beethoven, Johannes Brahms ter violinist Niccolò Paganini, za mesto glasbenega učitelja pri njej se je potegoval Franz Schubert, v letih 1881/1882 pa je bil med njenimi delujočimi tudi Gustav Mahler. 
Pomemben vzpon Filharmonične družbe se je začel leta 1856 s prihodom Čeha Antona Nedvĕda (1856 – 1883), izvrstnega glasbenika, ki je postal zborovodja moškega zbora in leta 1858 glasbeni ravnatelj družbe. 
 

Slovenska filharmonija je ustanovljena


V jeseni 1908 so nacionalna nasprotja med Nemci in Slovenci dosegla vrelišče. Protestne demonstracije, razbijanje šip na nemških lokalih, snemanje nemških napisov in druge akcije so združile Slovence. Posredovala je vojska in streljala na demonstrante. Posledica: Ljubljana je dobila slovensko filharmonijo. V tem času so tekle priprave na preoblikovanje stare 'društvene godbe', ustanovljene leta 1900, v novi slovenski koncertni orkester. Orkester je bil za slovensko glasbo nujna potreba, brez njega bi bilo tudi delo v slovenski operi oteženo. Novi orkester je bil po dogovoru z Glasbeno matico ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime Slovenska filharmonija. Za kapelnika so angažirali mladega češkega dirigenta Vaclava Tálicha. Že prvi koncertni nastop je bil popoln uspeh in Tálich je v kratkem postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani. V prvi sezoni svojega dela je orkester Slovenske filharmonije nastopil kar 190-krat, od tega na dveh velikih simfoničnih koncertih, sicer pa je igral predvsem na različnih prireditvah. Poleg tega so nastopali tudi v gledališču. 


Graški časopisi, ki po pravilu niso bili naklonjeni Slovencem, so napadali orkester Slovenske filharmonije kot 'manjvredno gostilniško godbo'. Tálich je zaradi takšnih, kulturi nič kaj prijaznih razmer, zapustil Ljubljano. Pavel Kozina se je v Novih Akordih pritoževal: “Ali ni značilno in žalostno za ljubljanske glasbene razmere, da se mora vse, kar je sposobnega, odstraniti?”
Z izbruhom prve in druge svetovne vojne so se začeli težki časi. Po vojni  je na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba leta 1947 nastal sklep o ustanovitvi Slovenske filharmonije. Slovenska filharmonija je imela svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet in koncertno poslovalnico. Med imeni direktorjev/umetniških vodij najdemo imena častitljivih imen s področja glasbene umetnosti, kot so Marjan Kozina, Marijan Lipovšek, Lucijan Marija Škerjanc, Oskar Danon, Ivo Petrić …


Z velikimi ambicijami, da postane Orkester Slovenske filharmonije najboljši v republiki Jugoslaviji, in da postane njegova kakovost evropsko primerljiva, je začel svoje delo kot direktor in umetniški vodja ustanove (1970–1974) skladatelj Darijan Božič. 
V časih, ko se je oblikovala slovenska narodna identiteta, je ravno ustanovitev Slovenske filharmonije pomenila pogumno dejanje mlade slovenske kulture. 

 

Božični in novoletni repertoarji


Podatki o programih Academiae philharmonicorum so znani le v fragmentih. Tudi programi iz prvih let delovanja Filharmonične družbe so dokumentirani le delno, so pa zato tako zelo dragocena redna Letna poročila (Jahres-Berichte), z podrobneje dokumentiranimi programi koncertov. V sezoni 1984/85 sta bila izvedena celo prednovoletni in novoletni koncert. Na prvem je bila izvedena Carmina burana (scenska kantata, ki skozi 24 tekstov pripoveduje zgodbe o ljubezni in smrti, sreči in nesreči ter rojstvu in smrti v večno vrtečem se kolesju življenja). 

Za razliko pa je od leta 1984 redno, na prvi dan v novem letu, izveden Novoletni koncert. Na prvem so poslušalci uživali v glasbi tujih skladateljev Johhannesa Brahmsa, Camilla Saint-Saënsa, Petra Iljiča Čajkovskega, Georgesa Bizeta, Pietra Mascagnija, Giacoma Puccinija in Gioachina Rossinija. Tudi v naslednjih letih je bil na program vedno uvrščen kateri izmed svetovno znani skladatelji, katerih dela je Slovenska filharmonija skrbno izbrala glede na novoletno praznično vzdušje. Leta 1986 je Orkester Slovenske filharmonije na novoletnem koncertu prvič izvedel tudi skladbo slovenskega skladatelja, in sicer Rapsodični ples Uroša Kreka.

 
Na prvem Božičnem koncertu leta 1992 je Orkester Slovenske filharmonije izvedel Schubertovi deli – Simfonijo št. 8 v h-molu, »Nedokončano« in Mašo št. 6 v Es-duru. Leta 1999 božičnega koncerta v Slovenski filharmoniji ni bilo. Na 23. 12. (torej približno božični datum) pa je v Cankarjevem domu nastopil Orkester Slovenske filharmonije na državni proslavi, na kateri je bila zaradi narave samega dogodka izvedena Slovenska himna (Slavka Premrla: Zdravljica (orkestralna verzija) ter slovenskega skladatelja Alojza Srebotnjaka: Slovenski ljudski plesi. Enako se je zgodilo tudi leto kasneje. Božičnega koncerta ni bilo.