Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2018: PROF. CHRISTIAN GOSTEČNIK CELOVITO SPOROČILO BOŽIČA JE, DA V SEBI RODIŠ SVOJE NAJČISTEJŠE BISTVO

Avtorica: Vesna Žarkovič
 

V božično zgodbo vtkana sporočila so tako globoka, da jih le stežka dojemamo naenkrat. Razkrivajo se nam postopoma, razume pa jih najbrž vsak po svoje. 


Kako naj današnji človek razume sporočila božičnega praznika, kaj nam ta praznik v resnici sporoča in prinaša?
V vsakodnevnem dojemanju je božič postal en zanimiv praznik, ker je to praznik naših medsebojnih odnosov. To je praznik materinstva in praznik očetovstva v decembrskem času, ki je napolnjen tudi z vsemi mogočimi komercialnimi izdelki, hkrati pa je tako globoko napolnjen s hrepenenjem, da ljudje niti sami ne vedo od kod toliko hrepenenja po nečem novem in drugačnem. 
V krščanskem smislu gre za novo rojstvo..
…ja, gre za rojstvo, Bog je sestopil v ta svet in postal naš brat. V tem je najmočnejše sporočilo božiča, namreč, da smo mi izbranci na tem svetu. To temeljno sporočilo se je potem razširilo neposredno v naše odnose. Božič je predvsem praznik naših odnosov. Biti sam na ta praznik zna biti včasih težko, še posebej zato, ker je v tem prazniku toliko hrepenenja po drugem, po odnosu, po pripadnosti. Od mnogih ljudi, ki so bili za ta praznik sami, sem slišal, da je bil to za njih najtežji dan v letu, ki bi ga najraje prespali in pozabili, ker jih tako globoko spominja na odnose, ki jih ni. Želijo pa si odnosov, v katerih bi se osrečevali, si voščili nekaj lepega, poslušali, se slišali… 
…..kako naj osamljen človek, ki nima nikogar vseeno nekako vendarle preživi božič? 
Svetujem, da praznik vseeno praznujejo, tudi če so sami. Sami sebe lahko  peljejo na nek lep kraj, kjer bodo sami s seboj preživeli ta dan. Božič je ravno v tem, da ustvariš nekaj lepega v odnosu sam s seboj, kajti če v sebi nisi miren, si lahko z ne vem kom, pa ti je vse odveč. Tudi če v sebi nisi srečen, ti noben odnos ne pomaga. Ali če ne dopustiš, da bi se ti kdo približal ali da bi se ti nekomu dal. Takšni ljudje brez miru v sebi doživljajo vsemogoče slabe izkušnje in občutke neprimernosti, zavrženosti, neljubljenosti. Ko enkrat takšno stanje sprejmejo, spoznajo, da je biti sam s seboj tudi vrednota. Samega sebe namreč ne boš nikoli zapustil. Božič je tudi praznik našega telesa in spomina, ki hrani najgloblja sporočila zaželenosti, ljubljenosti, povezanosti z drugimi. Je pa današnji svet preplavljen z zunanjostjo, ki govori, da moraš na vsak način biti z nekom, da te mora nekdo obiskati, da moraš k nekomu iti…..božič pa ti sporoča prav to, da si  tudi sam sebi lahko vrednota.   
Osebna drama, ki jo je preživel Jezus, govori o procesu v nas samih. Za kakšen proces gre pri tem? 
Če smo kristjani in če verjamemo v Jezusovo rojstvo, potem je logično, da je moral on biti izgnanec, saj mu kot takemu lahko dosti bolj verjamemo, ker je le takšen, namreč izgnan in mučen lahko resnično sočuten do vseh naših bolečin. S pojavom rojstva pa je povezanih veliko bolečin, ne le fizičnih, ampak tudi psihičnih. Porajajo se vprašanja kako je z otroki, ki prihajajo na svet, so ljubljeni, zaželeni, hoteni, so se rodili v pravem času, kaj ob tem doživljajo njihovi starši? Rojstvo je za novorojenega lahko tudi zelo travmatično dejanje, ker nikoli več ne bo tako varen kot je bil v materinem telesu… porajajo se tudi vprašanja kot ali bo mati dovolj na razpolago, so te vezi s starši res čisto brezpogojne, ali so že na začetku travmatizirane z nezmožnostjo sprejetja? V božično zgodbo vtkana sporočila so tako globoka, da jih ne moremo dojeti naenkrat, temveč se nam razkrivajo postopoma. Razume pa jih najbrž vsak po svoje. 
Ima po vašem praznovanje božiča pozitivne učinke tudi, če se v zgodbo ne poglabljamo kot verniki, ampak le spoštujemo praznik? 
Živimo v zelo nemirnem svetu, polnem stisk, travm, in prav božič je čas, ko naj bi se človek vsaj za trenutek ustavil. To je dan svojskega miru. V globini naj bi začutil kaj je zares njegova vrednota, kaj je tisto najgloblje hrepenenje, kaj bi v življenju res rad dosegel. Zato so božične večerje namenjene simboliki vseh teh vprašanj in misli. Gre za najgloblji praznik intime in sočutja, ki se prepleta med nami. Če teh občutij ne moremo dati drugim, nam prav to najbolj manjka.
Ob božiču je tema premagana, prihaja čas svetlobe in napredka. Oživitev, ki jo opažamo zunaj, se zgodi tudi znotraj. Narava se pozimi umiri, božič je nastal na dan ponovnega daljšanja dneva. Nekoč so verjeli, da se s tem dnem začne vzpostavljati drug red v vesolju. Na ta dan se v nas naseli neko globinsko hrepenenje, nekaj, kar je tako globoko v naših doživljanjih, ne glede na to ali si veren ali ne. Takrat hočeš biti doma. In darovati ali biti obdarovan. Žal je praznik dosti preveč skomercializiran in kolikor bolj je skomercializiran, toliko več je hrepenenja po globljih občutenjih. 
Božič v krščanskem izročilu pomeni tudi neke vrste odrešenja. Kako naj to razumemo? 
To je krščanska miselnost, bog nam sporoča, da smo mi zares izbranci in da smo sprejeti, da imamo vsi en svoj smisel in svoje poslanstvo. Nismo sami, nekdo nas je izbral in v tem je odrešenje. Duhovnost se razvije v vsakem odnosu, ko si izbran, ko te nekdo želi slišati in mu je pomembno kaj čutiš.
Kakšno božično darilo pa je za vas najlepše? 
Večinoma imamo vsega dovolj, vsaj v gmotnem smislu. Najbolj hrepenimo po človeškem dotiku, po tem, da nekomu pogledamo v oči in mu zaželimo lepe praznike. Z voščilom daš najlepši dar sebi, lahko pokloniš mir in da nekdo sprejme nekaj, kar želiš dati. Veliko bolj nas osreči dajanje kot sprejemanje. Darilo je simbol sprejetosti, obdarujem te, ker te cenim, ker te imam rad, ker te spoštujem. Želim, da veš, da si zaželen, To so najlepša darila. Odvisno je kakšen odnos si človek vzpostavi s tistim darilom. Želim si vedeti ali sem na božični večer združen s svojimi ljudmi. Veste, ti prazniki te bodisi napolnijo, lahko pa te tudi izpraznijo. Prav med prazniki se večkrat razvijejo konflikti med ljudmi, ker ni pravih odnosov. Tudi če se obdarujemo in si pri tem ne znamo povedati nič lepega, ker je v naših odnosih veliko strahu in zamer, potem to niso pravi prazniki. Pravi praznik je, da si dopustiš začutiti sočloveka in se pustiš nasloviti ter začutiti notranji mir. Ta je ves čas v nas, le prisluhniti si je treba. Vsi odgovori so že od nekdaj globoko v nas. In to je rojstvo, in to je božič – da v sebi rodiš tisto svoje najčistejše bistvo.
Kaj bi zaželeli našim bralcem za letošnji božič? 
Da bi v sebi našli to enkratnost. Da bi si podarili toliko miru, da bi razmislil kdo so, kaj počnejo, kateri odnosi so jim najbolj pomembni. Da bi spoznali, da si brez potrebe želijo, da jih morajo imeti radi vsi ljudje ali da morajo izpolnjevati vse želje drugim. Ne rabimo si kupovati ljubezni drugih. Želim jim, da bi tudi sami enkrat lahko vstopili v ta svet s čisto svojo ustvarjalnostjo in enkratnostjo. To je najlepši božič.