Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2018: DOKUMENTARNI FILM O BARONU ANTONU CODELLIJU

Baronova afriška avantura

 

Avtorica: Polona Prešeren


Oktobra je v slovenske kinematografe prišel celovečerni igrano-dokumentarni film Codelli, avtorja Mihe Čelarja, ki je projekt podpisal kot režiser in scenarist. Zgodba o malo znanem filmskem projektu slovenskega izumitelja barona Antona Codellija. 
Barona Antona Codellija je sicer najbolj znan po tem, da je leta 1898 v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Z Janezom Puhom veljata za pionirja avtomobilizma v Sloveniji. Anton Codelli se je rodil v plemiški družini leta 1875 v Neaplju, kjer sta bila oče Karel in mama Rozalija na klimatskem okrevanju. Gimnazijo je obiskoval na Dunaju, avstro-ogrski prestolnici, na zavodu za plemiške otroke, kjer se je navdušil za mecenstvo. Po maturi je po vzoru očeta stopil v vojno mornarico. Veliko je potoval (Indija, Japonska, Kitajska) in se naučil nekaj tujih jezikov. Iz zdravstvenih razlogov je leta 1897 izstopil iz mornarice in pričel študirati pravo, a ga je kmalu opustil. Iz zanimanja in vedoželjnosti se je kot samouk raje posvetil študiju elektrotehnike in strojništva. Od svojega starega očeta Karla I. je podedoval graščino Turn oz. danes bolj znano kot grad Kodeljevo v Ljubljani. 


V dokumentarnem filmu pa je predstavljena malo manj znana Codellijeva afriška avantura. Izvemo, da je Codelli med letoma 1910 in 1915 v afriškem Togu sredi džungle zgradil radiotelegrafsko postajo, s katero je prvi na svetu vzpostavil brezžično povezavo med Afriko in Evropo. Leta 1912 je v Togu s filmskim pionirjem Hansom Schomburgkom osnoval filmsko produkcijo. Posnela sta nekaj dokumentarcev in Belo boginjo iz Wangore, enega prvih igranih filmov, kadarkoli posnetih v Afriki. S filmarjem in pustolovcem Hansom Schomburgkom sta leta 1914 v Togu posnela prvi igrani film v Afriki, ki je verjetno navdihnil Jamesa Ricea Burroughsa za roman o Tarzanu.
 

Dokumentarec je razdeljen na dva segmenta: v dokumentarnem delu se ekipa z igralcem Primožem Bezjakom in tremi Codellijevimi potomkami odpravi po sledeh izginulega filma in njegove ostanke iz Toga in Berlina prinese v Ljubljano, kjer s pomočjo tehnologije Green screen oživijo 15 igranih prizorov. V igranem delu pa avtorji v slogu nemega filma in ob spremljavi dueta Silence oživijo šeststo fotografij iz baronove osebne zbirke.


Zakaj Codelli?


Dokumentarni film je avtorsko delo režiserja in scenarista Mihe Čelarja, ki se je v zadnjih letih »specializiral« za posebne dokumentarne filme, ki jim je skupni imenovalec, da predstavljajo izjemne in posebne predstavnike določenega področja. In zakaj ravno baron Codelli? »Ker sem odraščal v bližini Kodeljevega (predel Ljubljane, op. p.), smo se kot mulci poleti hodili kopat na bližnji bazen in opazovali grad, o katerem so pripovedovali, da je pripadal baronu, ki naj bi v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Leta 2008 pa je Dr. Marko Frelih med selitvijo Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), po naključju naletel na nekaj škatel fotografij z afriškimi motivi in telegrafskimi stolpi ter tako odkril afriški del Codellijevo fotografske zbirke. Ta je bila potem razstavljena v SEM pod imenom Togo album in Codellijeva neverjetna zgodba je ugledala luč sveta.«
Ko je snemalna ekipa obiskala Kamino v Togu, je ugotovila, da tam še danes ležijo ostanki Codllijeve postaje, ki jih je zahodno-afriška klima ohranila podobno kot egipčanske mumije. »Ko smo jih primerjali s fotografijami, smo videli, da se vse ujema. Pripadniki treh plemen, ki varujejo te ostanke, pa so nas zasuli z miti in legendami o Codelliju in njegovi odpravi. Le da so si ga zapomnili kot Fundollija. Vsem trem poglavarjem smo izročili knjige s Codellijevimi fotografijami in tako so prvič uzrli svoje prednike. S fotografijami smo jim tako vrnili del njihove lastne zgodovine,« razlaga Miha Čelar, ki se je s snemalno ekipo odpravil v Togo. 

 

Kot zanimivost naj še dodamo, da je snemalna ekipa za projekt v Togu prejela tri cepiva, tablete proti malariji in se iz Pariza do Lomea z letalom prepeljali v borih 7 urah. Codelli je samo od Kanarskih otokov do Toga vsakič plul 3 tedne. Tam je brez cepiv in tablet krčil džunglo ter zgradil za tisti čas nekaj najbolj neverjetnih tehnoloških projektov: železnico, termoelektrarno in gigantsko radiotelegrafsko postajo, danes primerljivo z mestom na Antarktiki ali postajo na Luni.


Codellijeva vnukinja


V dokumentarnem delu filma ima osrednjo vlogo Codellijeva vnukinja Livia Barbo von Waxenstein Reden, ki nedavne premiere v ljubljanskem Kinodvor ni dočakala. »Gospo Livio Barbo von Waxenstein Reden sem spoznal s pomočjo članov kluba starodobnikov Codelli, ki že desetletja ohranjajo spomin na Codellija. Prvič sva se srečala na Dunaju, malo po tem, ko se je preselila v dom Malteških vitezov, nekakšno aristokratsko različico doma za starejše občane,« razlaga Miha Čelar, ki je z baronico odlično sodeloval.  »Na sprehodih po dunajskih parkih mi je počasi povedala vse, kar je vedela in se še živo spomnila o svojem dedu. Nato sem v Trstu spoznal še njeno hči – Codellijevo pravnukinjo gospo Alessandro Reden in na koncu v Milanu še Alessandrino hči – Codellijevo pra-pravnukinjo Valentino Zündel Reden. Vse tri Codellijeve potomke so izredno očarljive in takoj sem sklenil, da bom z njimi v filmu ustvaril glavno dokumentarno pripovedno linijo. Tako smo se v filmu odpravili po Codellijevi poti, na Dunaj, od tam v Berlin in Nauen ter nazaj v Slovenijo in Ljubljano, na Kadeljevo, kjer se je vsa zgodba pravzaprav začela.«
Miha Čelar je Codelliju posvetil tri leta. Ko je že končal z raziskavo, sta se pred njim pojavili še dve izjemni zgodbi: na eni strani več kot 600 fotografij, na drugi strani pa tri žive Codellijeve potomke. »Ker so fotografije že same po sebi gradile filmske prizore, Codellijeve potomke pa so bile prav tako izjemno filmične, sem sklenil zgodbo preplesti v 'igrani dokumentarec'. Z vnukinjami smo se odpravili po svetu, iz fotografij pa je ob pomoči vrhunskih slovenskih igralcev nastal sodobni nemi film. Ta je bil pravi ustvarjalni izziv, še toliko bolj, ker so igralci skoraj vse prizore, odigrali na modrem zaslonu  skoraj brez scene in rekvizitov. Dodatno breme odgovornosti je zame predstavljal tudi igralski ansambel, saj je glavni igralec in protagonist Primož Bezjak, ki sem mu zaupal izbiro igralcev, k projektu pripeljal res vrhunsko zasedbo. Med njimi tudi večkrat nagrajeno Marušo Majer (Ivan), Dorotejo Nadrah (Zgodovina ljubezni), Grego Zorca, Mašo Kagao Knez in druge. Vsi so svoje delo opravili več kot odlično,« pravi Čelar. 

 

Specifičen dokumentarni žanr

 

Miha Čelar je v zadnjih letih posnel kar nekaj izjemnih dokumentarcev. Od »Ena sama je mama«, ki govori o slovenskih fantih in možeh, do triletnega projekta iOtok, ki govori o prizadevanju poslednjih 13 prebivalcev otoka Biševo v Jadranskem morju. Ti se trudijo, da bi ustanovili mestni odbor in z njim zaščitili otok pred agresivno turistično industrijo in tako ohranili avtentično otoško življenje. »Zgodbo smo začeli prenašati »v živo«, ko smo lani januarja z ekipo odšli na Biševo in od tam na interaktivni spletni platformi iOtok.eu 13 tednov zapored predvajali kratke dokumentarne epizode in interaktivne vsebine o boju poslednjih Biševljanov za preživetje njihovega otoka. Platforma in mobilna aplikacija sta imeli več kot 132.000 ogledov iz desetih držav sveta.«

 

Rezultat je bil celovečerni dokumentarec iOtok, ki so ga predstavili na septembrskem Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu in je sklenil pripoved ter razkril konec zgodbe. Zdaj bo film obiskal nekaj festivalov, premiero v kinematografih pa bo predvidoma doživel spomladi 2019. 

 

In s čim nas bo Miha Čelar presenetil v prihodnje? »Trenutno sem sredi snemanja glasbenega dokumentarca o legendarni slovenski skupini Kameleoni, ki je v šestdesetih letih obnorela tedanjo Jugoslavijo. Z gospodi, ki so danes vsi dopolnili 70 let, se odpravljamo po poti njihove koncertne turneje, kjer so v tistih časih polnili stadione z več kot 20.000 obiskovalci in kljub zgolj 9 avtorskim skladbam prodali več kot 100.000 plošč. Če nam bo sreča naklonjena, pa jih pred novim letom spravimo še zadnjič na veliki oder. Film bo končan februarja 2019 in bo predvidoma na sporedu jeseni naslednjega leta.«