Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2018: DARKO ĐURIĆ, PARAOLIMPIJSKI PLAVALEC ŠPORTNIK, PRVAK IN PREDVSEM NAVDIHUJOČ ČLOVEK

Avtorica: Polona Prešeren

Paraolimpijec Darko Đurić je izjemen fant, izjemen športnik in izjemna oseba, ki malokoga pusti ravnodušnega. Je najuspešnejši slovenski paraolimpijski plavalec, ki je na nedavnem evropskem prvenstvu osvojil dve kolajni – zlato in bron. 


To pa niso edine lovorike, ki jih je v svoji športni karieri osvojil Darko Đurić, pred leti je postal tudi svetovni prvak v plavanju. Darko Đurić se je rodil z izjemno redko gensko napako, zaradi kater je skoraj brez nog in ene roke. Pri dveh letih je šel v rejništvo k družini, kjer je dobil dva brata in dve sestri in kjer so ga spodbujali k čim bolj samostojnemu življenju. Njegova močna volje je inspiracija za vse, že od nekdaj. 

Danes je najuspešnejši slovenski paraplavalec, ki pa se je plavanja naučil povsem po naključju. V šoli v naravi ga spremljevalec enkrat ni ujel ob skoku v vodo in je preprosto splaval. Kdo bi si mislil, da bo to osnova za tako uspešno športno pot. »Če potegnem črto bi lahko rekel, da je moja zgodba polna izzivov, že od rojstva. A ne glede na relativno slab začetek je vse šlo navzgor. Prišel sem v družino, ki me je brezpogojno podpirala, v vas, kjer so me sprejeli takšnega, kot sem, našel sem se v športu, kjer sem lahko uspešen,« pravi Darko Đurić, ki je med drugim tekmoval tudi na paraolimpijskih igrah.  
Ko se je konec poletja vrnil z evropskega prvenstva v Dublinu, kjer je osvojil naslov evropskega prvaka na 50 metrov in uspehu dodal bron na 200 m prosto, je bil precej razočaran. Na njegovi paradni disciplini na 100 m prosto mu ni šlo. Na tekmovanju je bil celo tako jezen, da je zlomil berglo. Po prvenstvu pa je povedal, da je bilo zanj to eno najtežjih tekmovanj. 

Pa danes, ko so se strasti pomirile, še vedno misli tako? »Res je, tekmovanje v Dublinu je bilo zame zelo zahtevno. Prvič, v sezono sem ogromno vložil, selil sem se v tujino, kjer je življenje drugačno, sto odstotno sem se posvetil temu cilju. Drugič, na prvenstvo sem prišel z dobrimi izidi v sezoni, ki so nakazovali boj za medalje v treh disciplinah. Seveda pa so pričakovanja eno, realnost pa nekaj povsem drugega,« razlaga Darko. »Že prvi padec na realna tla se mi je zgodil na prvi tekmi, ko sem v finalu naredil začetniško napako, tekmoval sem s tekmeci in ne s seboj. Peto mesto in slab začetek prvenstva me je seveda rahlo vrglo iz tira, zato sem moral svojo slabo voljo dati ven in na žalost je to občutila tudi bergla. Na srečo sem se že naslednji dan zbral in zmagal na 50 m prosto.«

Darko je imel pred prvenstvom velika pričakovanja, trdo in vztrajno je treniral, pravzaprav je celo leto močno garal, zato je bilo sprva razočaranje tako veliko. Celo takšno, da je dvomil o nadaljevanju športne poti. Zdaj, ko so se strasti pomirile, seveda že razmišlja bolj trezno. »Vztrajal bom, dokler bom v tem užival in čutil, da lahko napredujem. Brez teh dveh stvari se je težko motivirati za napad na najvišja mesta,« pravi danes. Pri napovedih je previden. Tokio seveda ostaja želja, a kaj se bo do takrat še zgodilo, ne ve. A olimpijskega odličja bi bila z njim vesela cela Slovenija.


Športni začetki

 

Darko je že kot majhen otrok oboževal šport, rad je opazoval brata Tomaža, ki se je loteval vedno novih športnih aktivnosti. »Kot mlajši brat sem mu vedno želel slediti, tako sem se potem preizkusil kot vratar na lokalnem nogometnem igrišču, igrali smo košarko, namizni tenis itd. Nato pa je leta 2005 sledil zanimiv klic, povabili so me na trening mladinske reprezentance v odbojki sede, s katero sem tudi nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki ga je istega leta gostil Kamnik. Tako se je začela moja športna pot.«
 

A v ekipi v sedeče odbojke nekako ni bilo prave motivacije in kmalu je bilo jasno, da sta Darkov športni duh in motivacija za šport preveliki za to ekipo. Že na enem izmed treningov v odbojki so mu omenili, da bi se morda moral preizkusiti v plavanju. »In tako sem se udeležil državnega prvenstva v plavanju za invalide in na 50 m prosto brez vsakršnega treninga postavil precej soliden rezultat. Še vedno pa sem želel ostati v odbojki, saj sem bil mnenja, naj ploščice na dnu bazena šteje kdo drug. Pa vendar sem se potem leta 2007 odločil preizkusiti tudi na treningih v plavanju in moja druga in tudi veliko bolj uspešna kariera, se je začela,« se danes spominja Darko. 

 

Seveda se tudi njemu pripeti, da kdaj zaniha motivacija. Še posebej, če veliko trenira in je sezona dolga, rezultati pa niso vedno po pričakovanjih. »To je sestavni del športa, mislim, da tudi vsake druge kariere, tako da je stvari potrebno prespati, analizirati in se spet začeti zavedati, za kakšne cilje se dela,« je prepričan Darko Đurić.

Darko pa ni le odličen športnik, ampak – zaenkrat še – tudi vesten študent. Zaključuje obveznosti študija Poslovnih ved na Katoliškem inštitutu. Njegovo življenje je polno in veliko ima raznoraznih obveznosti. »Ni enostavno, vendar z nekaj prilagodljivosti in dobre volje z obeh strani se marsikaj da,« pravi in dodaja, da so na fakulteti precej razumevajoči do njegovega športnega udejstvovanja.