Skoči na vsebino

SINFO, MAREC/APRIL 2018: ZARADI SANJ POBUDNIKOV IN VISOKE KULTURNE ZAVESTI SLOVENCEV NARODNA GALERIJA PRAZNUJE 100 LET

Letos osrednja razstava posvečena Ivani Kobilica

 

Avtorica: Tanja Glogovčan

 

Narodna galerija je osrednja nacionalna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji, ki hrani največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20. stoletja. V letošnjem letu, ko galerija praznuje 100. obletnico delovanja, bo osrednja razstava posvečena slovenski slikarki Ivani Kobilica.


Leta 1918 je bilo ustanovljeno društvo Narodna galerija. Toda prizadevanja za dom (»akropolo«, kakor so galerijo poimenovali ob ustanovitvi) slovenske umetnosti so se porodile že proti koncu 19. stoletja. V tistem času so se za ustanovitev Narodne galerije zavzemali polihistor in časnikar Peter Radics, plemeniti (1836-1912), ljubljanski župan, bančnik in diplomat dr. Ivan Hribar (1851-194) ter Društvo za krščansko umetnost, ki je leta 1907 postavilo zbirko starejše slovenske umetnosti. Dolga desetletja je torej živela želja Slovencev po svoji lastni umetniški ustanovi. In ta želja, še več, hrepenenje, se je leta 1925 končno uresničila.


Iz sanj pobudnikov in ob visoki kulturni zavesti Slovencev se je Narodna galerija razvijala v eno najvidnejših kulturnih in umetnostnih ustanov. Že v letu 1933 je galerija slovesno odprla dopolnjeno stalno zbirko slovenske umetnosti.

 

Mejniki


Začetki so zagotovo tudi prvi mejnik. Tako bi lahko torej označili prve monografske razstave slikarja Ivana Groharja in bratov Šubic, ki so jim kasneje sledile še mnoge druge. Svojevrsten mejnik je bila razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988 – to je bila namreč dotlej najbolj obiskana razstava v Narodni galeriji. Med projekti vseslovenske narave izstopa velika razstava Gotika v Sloveniji, ki jo je Narodna galerija priredila leta 1995 v sodelovanju s Filozofsko fakulteto iz Ljubljane.


Odmevna je bila tudi selitev Robbovega vodnjaka (ali Vodnjaka treh kranjskih rek Save Krke in Ljubljanice s skulpturami iz belega marmorja, dokončan leta 1751. Avtor vodnjaka je Francesco Robba Stal je na Mestnem trgu pred ljubljansko Mestno hišo).


Med mejniki razstavne in raziskovalne dejavnosti Narodne galerije je bila leta 2008 realizirana obsežna razstava slovenskih impresionistov in njihovih sodobnikov. To je bila tudi spodbuda za gostovanje razstave slovenskih impresionistov v Petit Palais v Parizu leta 2013.

Stalne razstave

V lasti Narodne galerije so v stalnih zbirkah po posameznih obdobjih umetnine različnih avtorjev od visokega srednjega veka do danes. Poleg stalnih zbirk, urejenih po posameznih obdobjih, pa je v lasti galerije tudi zbirka Zorana Mušiča.     V obdobju od visokega srednjega veka do renesanse (1200 – 1600) je avtor umetnin večinoma neznan. Iz tega obdobja hrani galerija predvsem nabožno umetnost: slike, freske ter kipe. Predvsem za oltarno opremo.

 

Večino časa je živela in ustvarjala v evropskih prestolnicah (Dunaj, München, Pariz, Sarajevo, Berlin) in se vrnila v Ljubljano šele ob izbruhu prve svetovne vojne. Po münchenski fazi, ko je v njenih slikah prevladoval zamolkel, rjavkast kolorit, je v Parizu slikala v vijoličnih, v modrih in v zelenih tonih, pozneje, med bivanjem v Berlinu, pa tudi v belih.


Njen opus zaznamujejo upodobitve družinskih članov in otrok, portreti predstavnikov zlasti ljubljanske meščanske družbe, žanr in predvsem rože. Tudi med obiskovalci Narodne galerije je najbolj priljubljena prav njena slika - tista z imenom Poletje. Sliko je ustvarjala v starosti 27 oz. 28 let in pozneje se je spominjala, kako so se otroci med slikanjem drenjali okoli nje in komentirali: »Zdaj pa ni prav naredila, boš videl, da bo prav naredila.« Leta 1900 je Kobilica s sliko sodelovala na prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani.

Znanje je temelj za spoštovanje kulturne dediščine

 

Skozi igro, skozi pogovor, celo ob organizaciji praznovanja rojstnega dne v galeriji, se otroci in mladostniki seznanjajo s kulturnim bogastvom slovenskega naroda in tujih. V Galovem klubu »Galovci« odkrivajo in doživljajo razstavljene umetnine, ki v galerijski delavnici postanejo snov za ustvarjanje.
Veliko izobraževalnih vsebin pa je seveda tudi v ponudbi za odrasle: izleti z Narodno galerijo v tujino, seminarji in predavanja. Prav tako pa galerija ponuja skupen družinski program – npr. oblikovanje amuletov za celoletno srečo, izdelava pečatnikov, slikanje v stilu impresionistov, grafična delavnica, kiparjenje, idr.
Tudi Narodna galerija je tako učilnica za širšo množico, gostitelj različnih idej, hkrati pa tudi prostor, ki nas spodbuja k temu, k čimer so stremeli pobudniki, ki so sanjali o slovenski »akropoli«. Da bi slovenski narod dobil svojo zakladnico, ki bi bila posrednik znanja, sprememb, izkušenj. Po stotih letih lahko rečemo, da so se njihove sanje uresničile  in da se bodo uresničevale še naprej.