Skoči na vsebino

SINFO, MAREC/APRIL 2018: GREGORJEVO – KO GRE »VUČ U VODO«

Gregorjevo: Od predkrščanskega obredja do turističnega dogodka

Avtor: dr. Bojan Knific

 

Še danes otroci na Gregorjevo po rekah, potokih, bajerjih in umetnih strugah spustijo barčice, ladjice, hišice in druge predmete, v katerih prižgejo luč. V nekaterih krajih ima ta običaj še posebej zanimivo mitično ozadje. Tudi v Tržiču na Gorenjskem.

 

Z dogodkom, ki se v sodobnosti razvija v turističnih in vzgojno izobraževalnih okvirih, sodelujoči simbolično oznanijo prihod pomladi in daljšanje svetlega dela dneva, predvsem pa skrbijo za ohranjanje in razvijanje spomina na šego, ki je bila v preteklem stoletju najbolj živa med rokodelci v krajih na Gorenjskem in v okolici Ljubljane. Ponekod rečejo, da gre luč v vodo in da s tem oznanijo prihod svetlejše polovice leta, ko nekdaj niso več delali ob umetni svetlobi – delali so lahko le od jutra do mraka.

Luč gre v vodo, gregorčka zakurijo

 

Viri z Gorenjskega in okolice Ljubljane iz 19. in 20. stoletja pričajo, da so ljudje na predvečer godu sv. Gregorja – po vodi spustili luč ali na vodi/ledu zakurili ogenj. Lokacije, kjer so spuščali gregorčke, barčice, ladjice, hiške, peharje …, v katerih je gorela sveča/ogenj, se praviloma niso spreminjale – vsaj do tedaj ne, ko je šega iz obredne funkcije prešla v turistično.

To je bilo simbolno dejanje, ki so ga izvedli ob vodi (reki, potoku, bajerju, mlaki, »luži«). V vodo so vrgli luč, rekli so tudi, da kurijo gregorčka, ker je veljalo, da rokodelcem zaradi daljšanja svetlega dela dneva odtlej do sv. Mihaela (29. septembra) ni bilo več treba delati ob umetni svetlobi. Šega je bila najbolj živa v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici, najstarejši podatki o njej so iz Železnikov, znana je bila tudi v nekaterih drugih krajih.

 

 

Vihteče metle, slamnati kres in lihtpratel – sledi predkrščanskih obrednih dejanj

 

V Tržiču pisci v letih med obema svetovnima vojnama omenjajo, da so ob spuščanju gregorčkov kurili kres, ki je bil lahko slamnat. Tega so postavili na obrežju Tržiške Bistrice ali pa je gorel na vodi. Drugo dejanje, ki ga v Tržiču pisci pogosto omenjajo skupaj s spuščanjem gregorčkov, je vihtenje gorečih metel. Pišejo o tem, da so po zraku vihteli baklje, izdelane iz starih, v smoli namočenih metel; da so na metle navezali »štrajfecle« (osmoljene krpe, ki so jih čevljarji uporabljali pri izdelavi drete), jih zakurili in vihteli po zraku v obliki krogov in osmic. Ko so dogorele, pometali ali v kres ali v vodo. Po končanem slavju so ljudje odšli na »lihtpratel« oz. »lučno pečenko«.

 

Vsa tri dejanja kažejo, da gre za ostanke predkrščanskih obredij. Kres so ljudje kurili ob mejnikih koledarskega leta, slama je imela v predkrščanskih verovanjih poseben pomen, povezan s koncem starega in začetkom novega leta. Krožno vrtenje gorečih metel je samo po sebi simbolno dejanje, povezano z gibanjem časa, vihtenje metel v obliki osmic pa predstavlja apotropejsko dejanje. Osmica tvori linijo križa, za kar ni treba posebej poudarjati, da je povezano z magičnim dejanjem. Kaj pa »lihtpratel«? »Pečenka luči« ali »lučna pečenka« vsaj izvorno ni mogla biti drugega kot jed/obrok/večerja, katere temeljna sestavina je bilo meso – nekaj kar je v postnem času krščanska Cerkev zatirala in prepovedovala, a očitno vsaj na predstavni ravni vse do 20. stoletja ni uspela zatreti. Kot kaže je tudi to ostanek predkrščanskega obredja.

 

Šega spuščanja luči po vodi je znana marsikje po svetu, posebej živa je bila v nam bližnji Železni Kapli na Koroškem, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje. A termini spuščanja in razlogi, ki narekujejo dejanje, so različni – na gregorjevo jo spuščajo le še ponekod v Švici, drugod na različne praznike zimsko-pomladnega obdobja. 

Kultni prostor v Tržiču

Običaj se je razvil iz starejših predkrščanskih verovanj, ki se kažejo tudi v urejanju prostora. Mitične točke so v prostoru pogosto razporejene tako, da tvorijo pravilne geometrijske like, pogosto trikotnike. V njih je imel poseben pomen obredni kot 23,5° ± 1,5°, ki se ujema s kotom naklona Zemljine osi.

 

Lokacija spuščanja gregorčkov v Tržiču v povezavi s Pehtro babo na Kamneku in z župnijsko cerkvijo Marijinega oznanjenja tvori obredni kot 23°. Poleg tega je Pehtra baba v liniji s prostorom, ki so ga imenovali Na skali, cerkvijo sv. Jožefa in Veliko mizico, kjer so na junijski kresni dan kurili kres. Glede na vedenja o urejanju prostora je spuščanje gregorčkov ohranilo lokacijo, kjer so v predkrščanskem obrednem dejanju na/v vodo dali ogenj.    

 

Ptičja ohcet

 

Ljudje so marsikje na Slovenskem pravili, da se na gregorjevo ptiči ženijo. Tržičani so bili v tem pogledu zgodnejši – pravili so, da se ženijo že na Vincecijevo (22. januarja). Starejši so otrokom govorili, da imajo ohcet in da je ostanke ohcetnih dobrot mogoče najti v grmovjih in na drugih mestih, kjer so imeli ohcet. Peljali so jih do teh krajev, tam že prej v grmovje skrili drobne dobrote in otroke nagovarjali, naj jih poiščejo. Našli so jih, seveda, in v svoji otroški naivnosti in neizkušenosti verjeli, da gre za sladkorčke, pecivo in druge dobrote, ki so jih ptice po bogati ohceti pustile prav za njih.

 

Izdelovanje gregorčkov so v Tržiču prevzeli otroci osnovnih šol in vrtcev. Sprva je po vodi zaplavalo nekaj deset gregorčkov, sčasoma je število naraslo na več sto, v zadnjih letih se skupno število izdelanih gregorčkov bliža številu tisoč. Stalnica so postale razstave in prireditve, kjer otroci in odrasli predstavljajo dediščino.

 

Za Tržičane ima gregorjevo poseben pomen. Pred gregorjevim gregorčke izdelujejo otroci v vseh tržiških osnovnih šolah in vrtcih, dogodek pa pospremijo z različnimi dejavnostmi. Tudi letos so Tržičani spustili gregorčke po Tržiški Bistrici. Gorel je kres in otroci so vihteli goreče metle. Niso pa izpustili niti sprehoda po »mitičnih točkah« v okolici Tržiča – po točkah, ki vključujejo tudi lokacijo spuščanja gregorčkov in tvorijo obredni kot.


Tržičani živijo z dediščino gregorjevega – veseli so, če se jim pri tem pridružijo tudi ljudje od drugod.