Skoči na vsebino

SINFO, MAREC/APRIL 2018: BUNKER ŠKRILJ - ZAMRZNJENA PRETEKLOST POD KOČEVSKIMI GOZDOVI

Zamrznjena preteklost pod kočevskimi gozdovi

Kočevsko, svojstvena kraška pokrajina ob južnem robu Slovenije, je znano kot dežela medvedov. Skoraj devetdeset odstotkov površine največje slovenske občine in njenih manjših sosed prekrivajo gozdovi, v katerih sta poleg medveda našli svoj prostor tudi obe drugi evropski veliki zveri, ris in volk. Enega od šestih pragozdov na širšem kočevskem območju, pragozd Krokar, je UNESCO julija lani razglasil za svetovno naravno dediščino. Za Kočevsko pa so poleg gozdnatosti značilne tudi podzemne jame in brezna, ki so jih doslej odkrili več sto. Vendar pa ni vsega kočevskega podzemlja ustvarila narava. Del je nastal tudi kot delo človeških rok. In prav ta del je bil več desetletij ena najbolj varovanih državnih skrivnosti.


Vse skupaj se je začelo leta 1948, ko se je tedanja Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo in njenimi zaveznicami. Zaradi naraščajočih napetosti in strahu pred agresijo so jugoslovanske oblasti že naslednje leto vsem vodstvom takratnih zveznih republik ukazale, naj si zgradijo podzemna poveljniška mesta, iz katerih bi ob napadu lahko nekaj časa vodila lokalni odpor. Tako je med letoma 1949 in 1957 pri kočevski vasi Gotenica zrasel tudi skrivni bunker slovenskega političnega vrha. Namenjen je bil približno sto ljudem, ki bi lahko pod zemljo živeli do tri mesece. Podoben, a manjši bunker za telekomunikacijsko podporo pa so v istem obdobju zgradili tudi pri Škrilju, približno deset kilometrov od Gotenice.

Vstopati niso smeli niti Titovi spremljevalci


Z nastankom bunkerjev je celotno območje, ki je v največjem obsegu merilo več kot dvesto kvadratnih kilometrov, prešlo v poseben varstveni režim. Najstrožje varovani del pri Gotenici in Škrilju je bil dostopen le redkim posameznikom, stroge omejitve pa so veljale tudi za dostop do vasi Kočevska Reka in bližnjih naselij, kamor so obiskovalci, in še to izključno jugoslovanski državljani, lahko prihajali le z izrecnim dovoljenjem oblasti. Kako zelo je slovenska politika skrbela za ohranjanje konspirativnosti, priča že dejstvo, da v tajne objekte niso mogli vstopati niti spremljevalci takratnega jugoslovanskega predsednika Tita, ki je Gotenico po znanih podatkih sicer obiskal trikrat. Že ob začetku gradnje so bili iz najbolj izpostavljenih vasi izseljeni prebivalci, v prvi polovici petdesetih let pa so bile porušene še vse cerkve in kapele na zaprtem območju. Do leta 1990 je bila prebivalstvu onemogočena kakršnakoli verska oskrba.


Položaj se je spremenil šele z demokratizacijo Slovenije, ko so oblasti varovano območje odprle za javnost. Takrat so novinarji prvikrat lahko pokukali v skrivnostni podzemni svet Gotenice, o katerem je krožilo toliko govoric. Kmalu zatem so zaradi zaostrovanja odnosov v Jugoslaviji na Kočevskem začele potekati intenzivne obrambne priprave. Vrhunec so dosegle 17. decembra 1990, ko se je v Kočevski Reki pred osamosvojitvenim plebiscitom prvič javno predstavila vojska nastajajoče slovenske države. Območje je pomembno vlogo ohranilo tudi v času vojne za Slovenijo, saj je med drugim nudilo zaščito prvi generaciji slovenskih nabornikov, jugoslovanska vojska pa je okolico Kočevske Reke bombardirala s kasetnimi bombami, kar se na evropskih tleh dotlej ni še zgodilo.


V pol leta stokrat več obiskovalcev kot prej v štiridesetih
Po osamosvojitvi države je Gotenico v upravljanje prevzelo notranje ministrstvo, ki je v vasi uredilo vadbeni center, Škrilj pa za svoje potrebe uporablja Slovenska vojska. Goteniški podzemni objekt je dobil novo vlogo kot arhivski prostor – v njem so več let hranili tudi filme slovenske kinoteke – in zato ni namenjen obiskovanju. Z lanskim letom pa je bil po dogovoru med obrambnim ministrstvom in občino Kočevje za obiskovalce odprt do tedaj skoraj neznani bunker pri Škrilju. Od začetka junija do danes ga je obiskalo že 4000 ljudi, vsaj stokrat več kot v štirih desetletjih do leta 1990. Javi zavod za turizem in kulturo Kočevje, ki organizira obiske, je med njimi naštel goste iz številnih evropskih dežel, pa tudi iz Združenih držav Amerike in Brazilije. Nekaj, kar bi bilo še ne tako dolgo nazaj popolnoma nepojmljivo.


Bunker, ki je uradno nosil kodno ime K-35, je pravzaprav časovna plomba. Zdi se, kot da bi se v njem ustavil čas, saj ni bil nikoli obnovljen ali temeljiteje posodobljen. Dobrih sedemdeset metrov pod zemljo bi vezisti, ki jih tja sicer nikoli ni bilo, v obdobju hladne vojne lahko opravljali naloge tudi ob kemičnem ali jedrskem napadu, saj je bil zasnovan kot objekt visoke zaščite. Preseneča predvsem natančnost in kakovost izdelave. Klimatske naprave tako denimo brez okvar delujejo že šestdeset let. Prav tako sta še vedno uporabna oba podmorniška agregata za zagotavljanje energije, čeprav je bil objekt kasneje priključen na javno električno omrežje. Zgodbe pa pripovedujejo tudi mnogi drobni detajli, ki jih obiskovalci lahko spoznajo med vodenjem po podzemlju.

Nič več skrivnosti?
Nekaj skrivnostnosti K-35 še vedno ohranja. Tako je v bunkerju in okolici prepovedano fotografiranje, ker je del vojaške baze. Prav tako tudi niso možni samostojni obiski. Kdor želi vstopiti v temačne hodnike, vertikalnih in horizontalnih je skupaj okroglega pol kilometra, se mora za organiziran obisk dogovoriti z upravljavcem. Z zbirališča v Kočevski Reki avtobus nato skupine odpelje do vhoda. Vendar pa tudi tokrat s pomembnim dodatkom: ob vstopnici vsak obiskovalec dobi prevezo za oči. Še v devetdesetih letih minulega stoletja namreč niti serviserji niso smeli poznati poti do bunkerja. Danes, pravijo skrbniki, uporaba preveze ni več obvezna. Ni pa nikjer rečeno, se zraven radi pošalijo, da vsakega obiskovalca pripeljejo tudi nazaj. Kočevskim medvedom tisti brez prevez menda še prav posebej teknejo, posvarijo svoje goste ob vstopu v avtobus. A brez skrbi, do zdaj se je vrnil še vsak.