Skoči na vsebino

SINFO, MAJ/JUNIJ 2018: KRANJSKA ČEBELA

Obstaja pa ena pridna in utrjena čebela. Taka je kranjska.

Avtorica: Tanja Glogovčan

 

Legenda pripoveduje, da so čebele na ozemlje današnje Slovenije prišle po vesoljnem potopu. Očak Noe naj bi poleg ostalih živali na ladjo vkrcal tudi čebele, ki naj bi jih z viharjem zaneslo v našo lepo deželo. Legenda je zanimiva, najverjetneje pa je tudi samo to. Vendarle pa lahko z gotovostjo rečemo, da je Slovenija dom kranjski sivki.


Območje današnje Slovenije je izvirno območje v svetu priznane in cenjene pasme čebel kranjske sivke (Apis mellifera carnica). Nastala naj bi  ob koncu zadnje ledene dobe pred približno 10.000 leti. Uvrščamo jo v Centralno sredozemsko in jugovzhodno evropsko skupino čebel, ki je poleg Slovenije razširjena na Balkanskem polotoku (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Bolgarija, severna Grčija), v Romuniji, na Češkem, Sloveškem in Madžarskem vse do Karpatov, v Srbiji, Črni gori ter Avstriji.

Glavne odlike


Kranjska sivka slovi po svoji krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem smislu za orientacijo. V primerjavi z drugimi čebeljimi podvrstami je nadpovprečna graditeljica satja. Glavna odlika kranjske čebele pa je njena mirnost.
Ta čebelja pasma se je tisočletja prilagajala slovenskim podnebnim in pašnim razmeram. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosto deževna in vetrovna poletja ter dobri izrabi paše, predvsem pelodne. Zlasti se je specializirala za odkrivanje mane na smreki in jelki. Poznavalci ji pripisujejo tudi dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna za različne bolezni.


Kranjska čebela sicer prezimuje v manjših družinah ob razmeroma skromnih zalogah hrane, vendar je njen spomladanski razvoj eksploziven, tako da družine maja dosežejo svoj vrhunec.