Skoči na vsebino

SINFO, JULIJ/AVGUST 2018: BALET 100

Sinfo, julij/avgust 2018: Sto let baletne umetnosti

Ljubljanski poklicni balet je bil med prvimi v Evropi

 

Avtorja : Dr. Henrik Neubauer, Tanja Glogovčan

Foto: Arhiv SNG Opera in balet Ljubljana

 

Letos jeseni bo minilo sto let od ustanovitve prvega slovenskega baletnega ansambla v Ljubljani. Če upoštevamo, kako se je balet razvijal drugod po svetu, smo lahko tudi na našo 100-letno tradicijo ponosni, saj je bil ljubljanski poklicni baletni ansambel ustanovljen prej kot v Beogradu in vseh nekdanjih bivših jugoslovanskih republikah razen v Zagrebu, pa tudi prej kot v večini evropskih držav in držav na drugih celinah.

 

Delovanje prvega poklicnega baleta v Sloveniji se je začelo leta 1918 (in trajalo do 1928), ko so se odprla vrata med vojno zaprtega slovenskega gledališča v Ljubljani. Takrat se je po zaslugi prvega povojnega intendanta ljubljanskega gledališča Frana Govekarja drami in operi pridružil balet z lastnim ansamblom in vodjem, baletnim mojstrom Čehom Vaclavom Vlčkom. Prve plesalke so bile sicer Čehinje, a kmalu so se jim pridružile slovenske baletne umetnice Lidija Wisiak, Rut Vavpotič, Erna Mohar, Silva Japelj, pozneje Marta Jakše-Remškar, Gizela Pavšič-Bravničar in, malo pozneje, tudi prvi slovenski plesalci Slavko Eržen, Štefan Suhi, Maks Kirbos in Boris Pilato. V ansamblu je kot gost od leta 1924 sodeloval tudi Peter Gresserov z umetniškim imenom Golovin, ki je emigriral iz Rusije in je v Ljubljani študiral elektrotehniko.

 

Prvo desetletje slovenskega poklicnega baletnega ansambla v Ljubljani so zaznamovale pogoste menjave baletnih mojstrov; zvrstili so se Vaclav Vlček, Vaclav Pohan, Grega Poggiolesi, Aleksander Trobiš, Marija Tuljakova in ponovno Vaclav Vlček, koreografirala pa je tudi nekdanja solistka sanktpeterburškega baleta Jelena Poljakova. V tem prvem uspešnem obdobju (posebej še pod Pohanom) je bilo v Ljubljani na sporedu nad 20 baletov, med katerimi je bilo tudi nekaj velikih iz svetovne baletne zakladnice, kot so Coppélia, Kraljica lutk, Les Sylphides, Šeherezada, Labodje jezero, Capriccio espagnole. Dva baleta sta bila še na glasbo slovenskih skladateljev – Plesna legendica Rista Savina in Možiček Josipa Ipavca.

 

Obdobje Petra Golovina (1928–1946)

 

Direktor Opere Narodnega gledališča Polič je leta 1928 poklical na razgovor Petra Golovina, ki je že štiri leta sodeloval pri baletnih predstavah, in je prav to leto uspešno diplomiral kot inženir elektrotehnike. Pregovoril ga je, da je opustil misel na službo v tehnični stroki in prevzel ljubljanski balet. Sad tega razgovora je bilo osemnajstletno Golovinovo vodenje ansambla. Pod njegovim vztrajnim koreografskim in pedagoško-vzgojnim delom se je ljubljanski ansambel okrepil in dobival vse več priznanj kritike in občinstva.

 

Golovin je poleg več kot 130 koreografij v opernih in operetnih predstavah in prek 30 opernih in operetnih režij koreografiral skoraj 50 krajših in daljših baletov, med katerimi je bil en večer v celoti posvečen slovenskim baletnim. Med njegovimi koreografijami so bile tudi praizvedbe Osterčeve Maske rdeče smrti, Mařenke Lucijana Marije Škerjanca, Damskega lovca Marcela Delannoya in Čerepninovega Začaranega ptiča, pa tudi pomembna prva izvedba Petruške Igorja Stravinskega v Sloveniji. Med znanimi baleti so v opusu njegovih koreografij še Chopiniana, Polovski plesi, Bolero, Peer Gynt, Šeherezada, Slovanski plesi itd.

 

Ljubljano so 6. aprila 1941 okupirali Italijani leta 1943 pa Nemci, vendar se to v gledališču ni poznalo. Ženski ansambel je v medvojnih sezonah začel dobivati tudi svojo moško protiutež. Poleg Golovina in solistov Maksa Kirbosa in Draga Pogačarja so postali člani ansambla še Stane Polik, Stanislav Hiti, Slavko Laznik, Srečko Šeme, pa tudi Boris Pilato in Franc Čarman.

 

 

Obdobje Pie in Pina Mlakarja (1946–1952 in 1954–1960)

 

Po koncu druge svetovne vojne se je končalo Golovinovo obdobje, v katerem je vzgojil vso prvo generacijo slovenskih baletnih plesalk in plesalcev. Leta 1946 sta prišla iz Nemčije Pino in Pia Mlakar, ki sta prevzela vodstvo ljubljanskega baleta. Do leta 1950 sta še sama plesala glavne vloge, nato pa sta se zaradi čedalje hujših težav Pie s kolkom, posvečala le še koreografiji baletnih predstav. V letih 1952 do 1954 sta se vrnila v München in je ansambel začasno vodila solistka baleta Silva Japelj. Mlakarja sta do leta 1960 postavila skoraj vsako sezono po en baletni večer; nekateri so bili ponovitve iz njunega delovanja v Nemčiji in Švici, nekatere sta koreografirala v Ljubljani prvič (Ohridsko legendo, Diptihon oziroma Triptihon Marjana Kozine, Naše ljubljeno mesto Bojana Adamiča, Lepo Vido Vilka Ukmarja in Prokofjeva Pepelko). Pomembna prelomnica v profesionalnem razvoju ljubljanskega Baleta je bilo leta 1956 Labodje jezero v koreografiji Mileta Jovanovića.

 

Baletni ansambel se je počasi, a vztrajno širil in v sezoni 1954/55 prvič presegel številko trideset. Poleg solistov iz Golovinovega obdobja so začeli odgovornejše naloge prevzemati Tatjana Remškar, Stane Polik, Breda Šmid, Jaka Hafner in plesalci, ki so prihajali iz baletne šole – Lidija Sotlar, Majna Sevnik, Janez Miklič, Henrik Neubauer, Metod Jeras, Gorazd Vospernik idr. Na poklicni razvoj ljubljanskega baleta je pomembno vplivala ustanovitev državne baletne šole leta 1948 s pedagogi Lidijo Wisiak, Gizelo Bravničar, Slavkom Erženom in Nado Murašovo. Balet je kar pogosto gostoval po Sloveniji, redkeje po Jugoslaviji, pogosteje pa v sosednjem Celovcu in Gradcu ter enkrat v Trstu.

 

Obdobje Henrika Neubauerja (1960–1972)

 

Ob koncu sezone 1959/60 se je Pia Mlakar zaradi bolezni upokojila, medtem ko je bil Pino Mlakar že septembra 1958 na svojo prošnjo razrešen službe v gledališču. Upravnik Smiljan Samec je zato prosil Henrika  Neubauerja, enega prvih diplomantov Srednje baletne šole, da prevzame mesto koreografa in šefa baleta. Zdaj so bili na sporedu veliki baleti: Trnuljčica, Ognjena ptica, Kamniti cvet, Giselle, Romeo in Julija, Bahčisarajska fontana, Othello, Beneški maver, Petruška, Favnovo popoldne, Suita v belem, Čudežni mandarin, Navihanka, Joan von Zarissa, Spartak itd. V Ljubljano so prihajali svetovno znani koreografi  Anton Dolin, Sergej Lifar, Aleksandra Balašova, Dmitrije Parlić, baletne večere pa so postavljali tudi drugi tuji in slovenski koreografi. Ob tem ni bila zanemarjena skrb za slovenska dela, saj jih je bila med 32 različnimi baleti na sporedu ena četrtina (Pomladno srečanje, Iluzije, Nina, Festival, Godec, Obrežje plesalk, Serenada, Gazele).

 

Poleg tega je bil balet pomembno udeležen tudi pri večini opernih predstav (Faust, Gioconda, Knez Igor, Orfej in Evridika, Aida, Carmen, Pikova dama, Prodana nevesta idr.). Začelo se je tudi obdobje priznanj zunaj slovenskih meja na številnih turnejah po Italiji, Avstriji, Franciji, v Sovjetski zvezi ter na Nizozemskem. O dosežkih ljubljanskega Baleta so pisali pomembni časopisi in baletne revije iz Anglije, Nemčije, Francije, Južne Afrike in Maroka.

 

V letu 1972 so prvake povojnega obdobja zamenjali Mojmir Lasan, Mijo Basailović, Janez Mejač, Lane Stranić, Maruša in Vojko Vidmar, Magda Vrhovec in drugi. Ansambel se ni okrepil le številčno, ampak je rasel tudi v tehničnem znanju in v vsestranskosti, kar je bila velika zasluga baletne šole in njenih pedagogov. Kot nov medij se je leta 1957 pojavila televizija, ki je začela predvajati baletne oddaje, posnete v studiih, ali prenose z mariborskih in ljubljanskih odrskih desk. To je bilo najplodnejše obdobje medsebojnega sodelovanja, saj je bilo predvajanih skoraj 80 baletnih del.

 

Zadnjih petinštirideset let (1972→)

Po odhodu Henrika Neubauerja na Festival Ljubljana je balet prevzel slovaški  koreograf Karol Tóth, ki je bil šef baleta in koreograf, nato pa so nekdanji solisti Breda Šmid, Metod Jeras, Janez Mejač, Vlasto Dedović, potem pa še Zvone Penko, Splitčan Nikša Župa, spet Metod Jeras, Edi Dežman, ponovno Janez Mejač, Tomaž Rode, Zagrebčan Leo Stipaničić, Darinka Lavrič Simčič, Jaš Otrin, Irek Muhamedov in Sanja Nešković Peršin le še vodili balet brez obveznosti koreografiranja. Zvrstilo se je štirinajst vodij baleta, od tega dva dvakrat, torej je bila povprečna doba vodenja manj kot tri leta.

 

Za sedemdeseta in začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja je značilna visoka kvalitetna raven predstav, nato pa je sledilo kar nekaj padcev. Med tujimi gosti koreografi je treba posebej omeniti Ronalda Hynda, Birgit Cullberg, Olega Danovskega, Yourija Vamósa, Milka Šparembleka ter domače Vlasta Dedovića, Metoda Jerasa, Iva Kosija in Henrika Neubauerja.   

 

V zadnjem petinštiridesetletnem obdobju je bilo na sporedu 85 baletnih večerov, od tega 43 celovečernih baletov. V tem času so različni koreografi sedemkrat postavljali Giselle in šestkrat Labodje jezero. Med pomembnejše dogodke lahko štejemo premiere baletov Hamlet, Rosalinda, Gospodična Julija, Peer Gynt, Don Kihot, Don Kihotove sanje, Sen kresne noči, Ana Karenina, Coppélia na Montmartru, obnovitev Ognjene ptice, Ukročena trmoglavka, Navihanka, Bajadera, Dr. Živago itd. Do konca prejšnjega stoletja so bili na sporedu tudi številni kratki baleti na glasbo slovenskih skladateljev, v novem stoletju pa le še dva.

 

Poleg Nene Vrhovec in Andreje Hriberšek so se v zadnjem času uveljavili še nekateri mlajši plesalci in plesalke kot Regina Križaj, Sanja Nešković Peršin, Dejan Srhoj, Damjan Mohorko, Ana Klašnja, Tjaša Kmetec, od tujih pa Olga Andrejeva, Viktor Isajčev, Georgeta Radasan, Iulian Ermalai, Stefan in Georgeta Capraroiu, Rita Pollacchi, Lukas Zuschlag in Petar Đorčevski, če naštejemo samo nekatere.

 

 

Slovenski balet se je razvil v vrhunskega

 

Sto let je lepa starost za človeka in nič manj za obstoj umetniške veje, kot je slovenski balet. Od ustanovitve ljubljanskega Baleta leta 1918 ter še mariborskega v letu 1945 sta ansambla dokazala, da je balet v Sloveniji dobil domovinsko pravico. Kljub začetnim težavam je bil razvoj razmeroma hiter in je do danes dosegel primerjavo s podobnimi ansambli v svetu. Prehod v drugo stoletje je torej začrtan in bo gotovo postregel z novimi dosežki.

 

Sanja Nešković Peršin: Moja vizija je združevati klasično in sodobno

 

Stoletnico zasnove poklicnega ljubljanskega baletnega Slovenci  letos obeležujemo s postavitvijo baletnega triptiha koreografov, ki so umetniško obogatili slovensko baletno umetnost v preteklosti. To so Loka, plesna suita avtorjev Pie (1910-2000) in Pina Mlakarja (1907 – 2006); Žica, balet v treh slikah Vlasta Dedovića (1934 – 2013) in Pastoralna simfonija koreografa Milka Šparembleka (1928). O viziji in uspehih ljubljanskega poklicnega baleta smo se ZATO pogovarjali tudi s Sanjo Nešković Peršin, umetniško vodjo baletnega ansambla v SNG Opera in balet Ljubljana.

Baletni ansambel v Ljubljani je vse bolj zanimiv tudi za tuje gledališko baletne odre?
V letošnjem letu smo gostovali s predstavo Labodje jezero v Mestnem gledališču v Celovcu, gostovali smo v Mehiki, Kolumbiji in Nemčiji s predstavo Tomaža Pandurja, Simfonija otožnih pesmi. V Nemčiji, v Teater Bonnu, smo se predstavili poleg Simfonije otožnih pesmi še s predstavo Kaktusi, priznanega švedskega koreografa Alexandra Ekmana. Maja smo bili na gostovanju s predstavo Doktor Živago v Brnu na Češkem, kjer smo sodelovali pri obeležitvi 100 obletnice republike Čehoslovaške. V juniju pa smo gostovali na baletnem festivalu v Kazahstanu, v Astani. Tam smo se predstavili z baletnim večerom 5 Tangov in Pastoralno simfonijo.

 

Kakšna pa je vaša programska vizija?

Moja programska vizija je ohraniti klasični baletni repertoar in realizirati projekte, ki reflektirajo čas, v katerem živimo. Pomembno je, da damo priložnost novim obetajočim koreografom in da ne slonimo samo na preverjenih variantah, ki ne prinašajo nobenega rizika. Sledimo novim konceptom dela in stremimo h kvaliteti. Ne želim si ponavljati ustaljenih vzorcev, temveč me privlači premikanje meja. S programsko vizijo si želim ljubljanskemu ansamblu dati posebno specifično noto, s katero se bo razlikoval od drugih primerljivih ansamblov. Napredek baleta vidim v tem, da ponuja raziskovanje in odkrivanje novih poti v baletni umetnosti, saj nas zgodovina uči, da lahko le z novimi pogledi in prijemi ustvarimo tradicijo prihodnosti.