Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: VIDEMŠEK & VOJNOVIĆ

Dvojec na begu s knjigo

Dobri pisci, leposlovja ali člankov, morajo biti angažirani. Angažmaja ne manjka nobenemu od sogovornikov.

 

Svet se snema s tečajev, vidva pa pišeta. Ali res verjameta, da ima pisana beseda danes še vedno potencial, da kaj spremeni, izboljša? 

   

Videmšek: Jo je kdaj imela? Je svet res bolj snet s tečajev kot kdaj prej? Ali pa je ta občutek povezan z diktaturo socialnih omrežij, absoluta instantnosti in življenjskega sloga resničnostnih šovov? Danes lahko vsaka petarda odjekne kot atomska bomba, kemično orožje pa množično in tiho ubija povsem nekaznovano in nezabeleženo. Manj čutimo, več gledamo, nič ne vidimo; kaj šele, da bi zares brali. Vedno, ko sem na letalu, vlaku, plaži ali v kavarni, opazujem, koliko – in seveda tudi kaj – ljudje berejo. Malo in ceneno. To je globoko zaskrbljujoče. Tanjša um, krha etiko, drobi ostanke upanja. In to je tisto, ne vojne in velike tragedije, ki so človeška stalnica, kar meče svet s tečajev. Globalna retardiranost. 

  

Vojnović: Jaz pišem, ker čutim potrebo po pisanju. Včasih, skoraj po čudežu, se z besedami dotaknem ljudi, nekaj v njih prebudim, odprem, zavednega ali nezavednega. Pred dnevi me je poklicala starejša gospa, pesnica, in se mi zahvalila, ker je ob moji knjigi prvič po smrti moža zajokala. Prebujanje ljudi, četudi hipno, iz različnih otopelosti je po mojem največ kar lahko literatura doseže. Iluzij, da lahko spremenim svet, pa nimam.

   

Kaj se je zgodilo v zadnjih dvajsetih letih, da se je splošna družbena naravnanost, ki je velevala videti dobra znamenje in svetlo prihodnost v vsem od osamosvojitve Slovenije do padca berlinskega zidu in razlitja demokracije in svobode po nekdanjem vzhodnem bloku, preobrazila v negativizem, ki povsod vidi apokalipso, krizo vrednot in zaton človečnosti?

  

Vojnović: Bojim se, da so nam pošle zaloge prihodnosti. Redko kdaj v zgodovini je bilo prihodnosti toliko kot jo je bilo v vzhodni Evropi v začetku devetdesetih let. Takratno življenje na Poljskem, Madžarskem ali v Sloveniji je bilo nedvomno slabše kot je danes, a ljudje so polni upanja čakali svoj boljši jutri. Danes pa prihodnosti ni. Nihče ne govori o njej, saj si je nihče ne zna in tudi ne upa zamisliti. Tu so le zgodbe o islamizaciji, pa o tem, da nas bodo pojedli Kitajci ... Danes je priljubljena teorija, da je za islamski terorizem v veliki meri odgovorna neuspešna integracija evropskih muslimanov, a ti so bili enako neuspešno integrirani tudi pred dvajsetimi leti, ko se niso obračali k verskemu fanatizmu, ampak so hrepeneli po življenju MTV zvezdnikov in filmskih kriminalcev. K veri pa so se začeli množično zatekati takrat, ko je v Evropi zavladala negotovost. 

  

Videmšek: Če bi bilo tako, bi bila družba vsaj približno realna, a namesto refleksije vladajo refleksi, zato se bolj kot nad negativizmom, posledico celostnega stanja duha in telesa, zgražam nad pozitivizmom, floskulami o dobrem in zlem, črno-belostjo, zatekanjem v lažno metafiziko, eskapizmi »supermarket« osebnostne rasti in »buci buci« ljubeznivosti tik nad Fritzlovo kletjo vseh nas. Hej, po padcu berlinskega zidu so nas, če se ne motim, bolj kot svoboda in demokracija, zalile vojne in kri…

  

Oba sta (za zdaj) povezana s tiskanimi mediji: Boštjan kot novinar, Goran kot kolumnist. Kako doživljata njihovo – ne, ne odmiranje, recimo raje tranzicijo in levitev v nekaj novega, drugačnega...? 

  

Vojnović: Razočaran sem, ker mediji postajajo nekaj, kar mi ni niti najmanj všeč oziroma ker tisto, kar je meni všeč, ni dobičkonosno in je torej v današnjem svetu neobstojno. Razočaran sem, ker ugotavljam, da družba na to ne zmore odgovoriti, da se ne zavedamo, da je na dvomilijonskem trgu potrebno kakovostne medijske vsebine načrtno ohranjati in za njih skrbeti tako kot skrbimo za obstoj vrhunske umetnosti. Razočaran sem, ker se v tem razmišljanju počutim osamljenega. 

  

Videmšek: Mediji so mikrokozmos družbe. Največja napaka je, da uredniki in lastniki sprejemajo kompromise s topoglavim delom javnosti, namesto, da bi se posvetili prosvetljenemu delu publike. En sam takšen kompromis nepovratno odpre odtok rumene kanalizacije. Ob tem živimo v času, ko ima zaradi razmaha informacijskih tehnologij vsakdo občutek, da vse ve in da to lahko javno pove in je torej – novinar. Že dolgo se zavzemam za uvedbo nekakšne licence za pravico do javne besede. Svoboda (javnega) govora bi morala biti omejena s količino znanja, vedenja, zavedanja, odgovornosti in refleksije.

 

Se je kateri od vaju kdaj zalotil pri misli, da bi bil raje rojen kakšnih par desetletij prej (Boštjan bi bil recimo lahko slovenski Hemingway, Goran pa bi imel v času srečne simbioze jugoslovanskih narodov neprimerno večji knjižni trg) ali kje drugje, kjer se govori enega od svetovnih jezikov, ne pa te nerazumljive, nepomembne slovenščine?

 

Vojnović: Vedoč, kako se vse konča, bi raje videl, da sem se rodil kakšno desetletje pozneje in bi me razpad Jugoslavije ne zaznamoval tako močno kot me je. V tem smislu sem vedno bolj zavidal mlajšim kot starejšim generacijam. Seveda sem slednjim na svoj način zavidal odraščanje v času novega vala in panka, a mislim, da je bilo njihova streznitev še bolj kruta kot moja. 

Še manj bi se želel odpovedati svoji jezikovni in kulturni obskurnosti, brez nje me namreč ne bi bilo, imam jo v krvi, v genih celo, in naučil sem se jo ljubiti in uživati v lastni nepomembnosti. Na nek način se počutim osvobojenega. Še najtežje se je bilo sprijazniti z dejstvom, da moja nogometna reprezentanca nikoli ne bo svetovni prvak...

 

Videmšek: Nikakor. Odraščal sem v unikatnem času in prostoru in se ob tem dovolj dobro naučil vsaj enega izmed tujih jezikov, da lahko pišem in objavljam tudi v njem. Rasel sem v analognem svetu, izražam se v digitalnem. Živel sem v dveh državah in dveh sistemih. Že kot zgodnji najstnik sem bil zaradi »tajminga« intenzivno politično in tudi razmišljujoče bitje. To je privilegij. In, iskreno, zaradi manka kritične mase je bilo tudi manj konkurence. Naj repliciram Goranu – če že nikoli ne bova svetovna prvaka, sva pa lahko zelo mlada zaigrala v državni reprezentanci in se tako prebila na svetovno tržišče.

 

Narodnostna pripadnost, religija, domoljubje, zakoreninjenost – kako razmišljata o teh pojmih na čisto osebni ravni v času, ko en del sveta pretresajo spopadi in begunski eksodos, drugega pa povezuje igranje Pokemonov bolj kot kakršnokoli državljanstvo?

 

Vojnović: Ljudje smo, vsak na svoj način, vezani na svoj jezik, na kulturo in tudi na prostor, vpeti smo v neko tradicijo, problem pa nastane, ko nacionalna ali verska čustva prerastejo v ideologijo, ko postanejo izključujoča, agresivna, kakor v devetdesetih. Danes se ljudje obračajo h koreninam, k domu, veri in narodu predvsem zato, ker jih nestabilni, globalizirani svet, v katerem se zdi, da svetovne velesile lovijo vsaka svoje pokemone, straši. V tem svetu so mnogi izgubljeni, negotovi, zatekanje k tradiciji je logično. Politika, ki kriči 'Zaprimo meje, obrnimo čas!', je razumljivo privlačna. A to je kratkoročno razmišljanje, saj se pred časom še nikomur nikdar ni uspelo skriti. Pokemoni, begunci, gejevske poroke, vse to bo slej ko prej našlo pot tudi do zadnje prižnice.

 

Videmšek: To je konsistentno. Kratka pozornost = smrt etike. Prostor, ki je pozabil na lastno bolečino in manipulira z lastnim zgodovinskim spominom, »naravno« ustvarja prepad med nami in njimi. Empatija ni danost, ampak trdo delo.

 

Boštjan, katero od Goranovih knjig bi dal prevesti v arabščino in bi jo priporočil ljudem, ki jim je iz Sirije uspelo rešiti samo golo življenje? Goran, na katero od kriznih žarišč bi se podal namesto Boštjana in poročal od tam?

 

Vojnović: Če sem iskren, bi ostal čim dlje stran od tam, od koder Boštjan poroča, in dejstvo, da poroča iz vedno večje bližine, me zelo skrbi. Sicer pa obstaja še en razlog, zaradi katerega ne bi mogel biti vojni dopisnik. Do sedaj nisem še nikogar vprašal, kako se je počutil med obleganjem Sarajeva, ali med vojno nasploh. Še sorodnikov in prijateljev ne. Če so mi o tem govorili, so govorili sami od sebe. Po mojem moraš biti posebne vrste človek, da znaš ljudi pripraviti do tega, da spregovorijo o največji grozi, kar so jih doživeli. Tak človek Boštjan nedvomno je, jaz pa ne. Razmišljam pa pogosto o tem, kako je zdaj v Siriji, ki sem jo obiskal pred šestimi leti. Razmišljam o čudovitem svetu, ki je takrat bil, zdaj pa ga več ni.

 

Videmšek: Prevedel bi Jugoslavijo, mojo deželo. Univerzalna zgodbo v regionalni izvedbi. Sirija je bila »čudovit svet« le na turistično-orientalističnem površju; tako ali pa še mnogo bolj kot Jugoslavija. Spodaj, pod zloščenimi tlemi, se je skrivala temna resnica režimskih mučilnic, množičnih izvensodnih eksekucij, medsektaškega sovraštva in umazane kolonialne dediščine, ki jo je razneslo takoj, ko so se – Jugoslavija, 1991 – zato ustvarili primerni pogoji. Rafik Schami in Yassin Haj Saleh to vedno pretresljivo natančno in boleče opišeta. Velika iluzija. In umirali so sto tisoči. 

 

Avtor: Agata Tomažič

 

 

Boštjan Videmšek (1975) je novinar, ki že več kot desetletje poroča s tistih koncev zemeljske oble, ki bi jih večina prebivalcev razvitega sveta najraje kar prekrila z odejo in se pretvarjala, da jih ni. Svoje zapise je strnil v knjigah 21st Century Conflicts: Remnants of War(s), UPOR: Arabska pomlad in evropska jesen (z uvodnikom Slavoja Žižka) ter On the Run – slednja, ki je pri založbi KLAK Verlag ravnokar izšla nemškem prevodu, prinaša ganljive izpovedi beguncev z balkanske poti.    

   

Goran Vojnović (1980) je pisatelj in filmar, ki bralcem in gledalcem streže z izmišljenimi (a vendar zelo verjetnimi) zgodbami, ob katerih bi si tudi marsikdo raje zakril oči in zatisnil ušesa. S prvencem Čefurji raus!, o življenju potomcev priseljencev iz jugoslovanskih republik (z zmerljivko imenovanih čefurji), si je prislužil policijsko ovadbo in dve najpomembnejši slovenski nagradi. Sledila sta romana o intimnih obračunih posameznikov s polpreteklo zgodovino iz časa obstoja skupne države in balkanskih vojn (knjigi Jugoslavija, moja dežela – ki jo med drugimi lahko beremo v angleškem in nemškem prevodu,  in ravno izšel roman Figa) ter film Piran, Pirano. 


In še nekaj imata skupnega Boštjan in Goran: tako kot si s svojim pisanjem prizadevata vsaj za hip razpirati oči in mleti stereotipe, tudi s svojimi navadami rušita ustaljena prepričanja o predstavnikih njunih poklicev (ali kar poklicanosti). Ne eden ne drugi ne ustrezata liku ciničnega, zagrenjenega konzumenta alkoholnih pijač, kakršni naj bi bili slovenski književniki in vojni poročevalci nasploh. Boštjan je svojo ljubezen do teka (tudi na ekstremno dolge proge) izpovedal tudi v knjigi Ultrablues, Goran ljubezen do športa, predvsem košarke, občasno izpričuje z zapisi v časopisnih kolumnah. Takole sta modrovala o stanju sveta in družbe.