Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: TURIZEM IN KNJIŽEVNOST

Poezija narave, narava poezije

Noben turistični vodnik se ne more primerjati s književnostjo. Književnost je tista, ki zmore ujeti bistvo mesta, pokrajine ali četrti, ki zmore spojiti duha časa z nesmrtnostjo in ki vidi onkraj površinskega in samoumevnega. Če želimo resnično razumeti kraje, ki jih obiskujemo, moramo poznati njihovo izročilo. In seveda obratno: da bi književnost lahko zadihala, jo je najbolje prebirati tam, kjer so njeni avtorji zanjo našli navdih. Prilagamo štiri slovenske pesmi, ki opisujejo znamenitosti Slovenije in katerih verzi povedo več od vseh zemljevidov, opisov in fotografij.

    

Srečko Kosovel (1904-1926): Kraška vas

 

Kras je kamnito ozemlje, kjer vpliv vode na apnenec povzroča različne kraške pojave, jame in posebne oblike pokrajine. Razteza se med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino in nudi pogled na eno najbolj edinstvenih pokrajin v Sloveniji in na svetu. Ta pokrajina je navdihovala tudi pesnike; morda je najbolj znan primer Rilkeja, ki je ne sprehodu po devinski Nabrežini, kjer se kraške skale stikajo z jadranskim morjem, napisal prvi verz znamenitih Devinskih elegij, ki se začnejo z: ”Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov?” Ko se zvok kraške burje združi z bučanjem morja, noben krik ni dovolj glasen, da bi ga lahko slišali. Enako je na Krasu občutil tudi Srečko Kosovel, slovenski avantgardist, ki se je, ko se je želel odmakniti od naporov družbe, umikal na Kras, za katerega verjel, da ima zdravilno moč. Na Krasu se je vedno počutil mladega in zdravega, polnega energije za upor. Kras v poeziji Srečka Kosovela ni le oaza miru, ampak tudi območje, ki ga ogroža fašizem, na katerem mora zrasti odpor, ki bo pomagal ohranjati človečnost. 

 

 

Simon Gregorčič (1844-1906): Soči

   

Soči je pesem, ki se jo morajo na pamet naučiti vsi slovenski šolarji; enako pa je veljalo že za njihove starše. Pesnik Simon Gregorčič je pesem, napisano leta  1879, posvetil opevanju smaragdne slovenske reke. Za opisom njene pravljične lepote (da je res pravljična priča tudi, da so na njej snemali Zgodbe iz Narnije) pa stoji nekaj temačnega: zla slutnja, da bo bistra reka nekoč krvava. Danes to mnogi razumejo kot preroško napoved prve svetovne vojne, ki je bila izrečena več kot tri desetletja pred njenim začetkom. Prav na območju reke Soče je namreč potekala soška fronta, prizorišče največjega spopada na gorskem območju v zgodovini človeštva. Tako kot je večplastna Gregorčičeva pesem, tako je tudi preživljanje časa ob Soči. Po eni strani nudi uživanje v neokrnjeni naravi, po drugi pa vseskozi opominja na to, da zmore človeštvo v pekel preobraziti tudi najlepši del sveta. (Kobariški muzej prve svetovne vojne organizira vodene ture po poteh soške fronte, ki krasno prikazujejo vpliv svetovne zgodovine na lokalno okolje: v nekaj urah se lahko sprehodite od italijanske kostnice, ki jo je leta 1938 otovoril Benito Mussolini, do Napoleonovega mostu, čez katerega je leta 1750 korakala Napoleonova vojska. Vse to spremlja pogled na osupljivo naravo.)

     

France Prešeren (1800-1849): Povodni mož

    

Največji slovenski pesnik, avtor himne in osrednji predstavnik romantike je v svojem mladostnem obdobju, leta 1830, napisal Povodnega moža, balado o nečimrni Urški, ki domišljavo zavrača vse fante, ki jo vabijo na ples. Tik pred koncem plesa se vendarle odloči, da bo zaplesala s postavnim tujim mladeničem – ki pa se izkaže za nevarnega povodnega moža, ki jo odnese s seboj na dno reke. Po tistem dekleta ni videl nihče več. Pesem, četudi ima tragični konec, verodostojno popisuje živahnost večerov ob Ljubljanici, živo glasbo, cvetoče lipe, razposajene plesalce. Tako je ob Ljubljanici še danes. Na njenih bregovih najdete vse, od botaničnega vrta do najlepšega trga s pogledom na grajski grič, od tržnice z doma pridelano hrano do bolšjaka, od razposajene mladeži, ki uživa petkovo noč, do umirjenih upokojencev, ki iščejo tišino ponedeljkovega jutra.

Edvard Kocbek (1904-1981): Lipicanci

    

Lipicanci so beli konji, ki se rodijo kot črni žrebički, znani pa so postali kot dvorni konji Habsburžanov, ki so jih trenirali v t. i. Španski jahalni šoli in si jo v dunajskem Hofburgu lahko ogledate še danes. Edvard Kocbek jim je posvetil pesem, v kateri piše, da so ”beločrni burkeži, dvorni šaljivci njenega veličanstva, slovenske zgodovine”. A lipicanci, ki jih lahko obiščete v njihovem naravnem okolju, na kraški planoti v Lipici, presegajo slovensko zgodovino. Ko se dotaknete lipicanca, pravijo, se dotaknete svetovne zgodovine. Udeleženi so bili na najpomembnejših porokah in pogrebih, o njih so habsburški cesarji izdajali odloke (triindvajset direktiv za rejce konjev cesarja Leopolda, 1658), v dar so jih dobivali zavojevalci (Napoleon, 1979), na njih so jahali zmagovalci (general Gregorij Žukov na Rdečem trgu po koncu druge svetovne vojne) in jih podarjali kot dragoceno darilo (Tito je črno kobilo Stano poklonil britanski kraljici Elizabeti, vsak svojega žrebca pa sta od njega dobila tudi Naser in Nehru). Edvard Kocbek v svoji pesmi o lipicancih pokaže, da je konj sinteza narave in zgodovine sveta.

    

Avtor: Manca G. Renko

 

Srečko Kosovel/Kraška vas, odlomek z začetka pesmi:

  

Sam

čez vas.

  
V temah

tulijo latniki —

burja prepleza

zidovje, v okno

udari: »Kdo?«

  
Okno razsveti

temò.


In na koncu vasi

bor završi —

vztrepeta,

ko me spozna ...

Simon Gregorčič/Soči, odlomek s konca pesmi:

   

Takrat se spomni, bistra Soča,

kar gorko ti srce naroča:

Kar bode shranjenih voda

v oblakih tvojega neba,

kar vode v tvojih bo planinah,

kar bode v cvetnih je ravninah,

tačas pridrvi vse na dan,

narasti, vzkipi v tok strašán!

Ne stiskaj v meje se bregov,

srdita čez branove stopi,

ter tujce, zemlje lačne, vtopi

Na dno razpenjenih valov!

France Prešeren/Povodni mož, odlomek s konca pesmi:


"Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi,

ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja,

ne boj se potokov ti mojih šumenja,

ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja;

le urno, le urno obrni peté,

le urno, le urno, ker pozno je že!"

  

"Ah, majhno postojva, preljubi plesavec!

de jaz se oddahnem, de noga počije."

"Ni blizo, ni blizo do bele Turčíje,

kjer v Donavo Sava se bistra izlije;

valovi šumeči te, Urška! želé,

le úrno, le urno obrni peté!" -


To reče, hitreje sta se zasukála,

in dalje in dalje od pôda spustila,

na bregu Ljubljance se trikrat zavila,

plesáje v valove šumeče planila.

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;

al Uršike videl nobeden ni več.

Edvard Kocbek/Lipicanci, odlomek z začetka pesmi:

 

Časnik poroča:

lipicanci so sodelovali

pri zgodovinskem filmu.

Radio razlaga:

Milijonar je kupil lipicance,

plemenite živali so nemirne

ves čas poleta nad Atlantikom.

in učna knjiga uči:

lipicanci so hvaležni jezdni konji.

Doma so s Krasa, prožnega kopita,

gizdavega drnca, bistre čudi

in trmaste zvestobe.

   

In vendar ti dodajam, sinko,

da teh nemirnih živali

ni mogoče spraviti v razvidne obrazce:

dobro je, kadar sije dan,

lipicanci so črna žrebeta.

in dobro je, kadar vlada noč,

lipicanci so bele kobile,

najbolje pa je,

kadar prihaja dan iz noči,

kajti lipicanci so beločrni burkeži,

dvomi šaljivci njenega veličanstva,

slovenske zgodovine.