Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: ŠTIRI PESNICE

Močni glasovi slovenskega pesništva

V nadaljevanju predstavljene pesnice so sodobni, močni glasovi slovenskega pesništva. Vse, doma že priznane avtorice, se čedalje bolj uveljavljajo v tujini in prav vse še veliko obetajo.

    

Anja Golob

  

Anja Golob (1976) je pesnica, pisateljica in prevajalka. Po študiju filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani je delala kot poklicna gledališka kritičarka. Občasno se še ukvarja z dramaturgijo sodobnoumetniških in plesnih predstav. Leta 2013 je soustanovila majhno založniško podjetje VigeVageKnjige. Doslej je izdala štiri pesniške zbirke, tri v slovenščini in eno v nemškem prevodu, ki so jo mednarodni kritiki zelo dobro sprejeli. Za svojo drugo pesniško zbirko (Vesa v zgibi, 2013) je leta 2014 prejela Jenkovo nagrado, najpomembnejšo slovensko pesniško nagrado. Živi v Ljubljani in Bruslju. Več na: www.anjagolob.org.

 

Telo počiva


telo počiva

telo polno peska

telo brez organov brez okončin brez misli brez

telo vrečevina naphana s

kar so rekli drugi

telo membrana

neskončna a neotipljiva meja

ris brez vseh vrednosti

ki vsemu izven sebe daje pomene in smisel

mesto od katerega se vse loči

a le kolikor kot mesto obstaja četudi prazno

skica oblike ki ne drži vode

ne same sebe ne zvezd ne poglavij ne prsti

telo gibko sredstvo duhovito zvozlanih kosti

ponjava strasti žuželka v kolesju

peski se liže

povsem avtomatsko

telo počiva

in ni sile dovolj vztrajne da bi ga premaknila

vode dovolj silne 

dovolj vodenega zraka

telo zvišana nota v ozvezdju časa

edina ki hrešči zvok sama od sebe

razpara zrak vzvaluje vodo preseka silo

točka ki vzgiba vse druge a je sama docela negibna

kot praatom v Demokritovi škatli

to lepo mesto čistega niča

ki se le dela da karkoli pomeni

   

»Anji Golob je uspela ena številnih popolnih pesmi, ki si v svoji preprosti veličini zasluži neizpodbitno mesto v antologiji svetovne poezije. In slovenščina, v krogu evropskih jezikov najbrž ne vselej primerno navzoča, bi se lahko zaradi takšnih pesmi trajno vtisnila v zavest in opomnila »svetovne jezike« na njihovo prevečkrat izraženo samovšečnost«. (Iz recenzije Jürgena Brôcana na fixpoetry.com, objavljeni 26. 5. 2015) 

   

Miljana Cunta

  

Miljana Cunta  (1976) je magistrirala iz angleške viktorijanske poezije na Univerzi v Ljubljani. Izdala je pesniški zbirki Za pol neba (2010) in Pesmi dneva (2014), obe sta bili nominirani za najpomembnejše slovenske literarne nagrade. Prevaja poezijo iz angleščine in italijanščine. Njen pesniški prvenec je leta 2013 izšel v italijanskem prevodu Mihe Obita pri Thauma Edizioni. Je gostja številnih literarnih festivalov doma in v tujini. Z družino živi v Ljubljani.

   

Tulipani

    

Nekateri

gojijo tulipane

v trebuhu:

vsako jutro občudujejo barve,

čutijo, kako kaplja po pecljih sonce,

po soseščini prisluškujejo klepetom,

da bi jim našli primerna imena.

Pozno v noč razmišljajo,

kako do čebulic,

odpornih proti visoki temperaturi.

Vsakič, ko se stemni nebo

in ostali pomislimo,

ali ne bodo morda spet deževale

žabe in kobilice,

se zazrejo v vrt, priprejo oči

in čakajo, da mine.

Vsakič, ko ostali

dvigamo veke,

da bi uzrli lepoto,

oni le stegnejo roko.

Vsakič, ko ostali

krenemo na pot,

si oni razvežejo vezalke

in stopijo bosi

na obarvano gredo.

Ko mine, kot vse,

tudi čas tulipanov,

se usedejo med gredice in

počakajo,

da tudi čakanje, kot vse,

premine.

Ko mine, kot vse,

tudi vse,

priprejo oči

in mislijo na tulipane.

   

»Ženstvena poetika Miljane Cunta spominja na potopljeni svet, ki se ga da otipati in potem iz njega izpluti proti svetlobi … Njena spoznanja o svetu so artikulirana v visoki pesniški maniri; gre za avtorico, ki zahteva pozornega bralca in premišljevalca«. (Pesnik in pisatelj Jurij Hudolin o poeziji Miljane Cunta)

 

Ana Pepelnik

   

Ana Pepelnik (1979) je svojo prvo pesniško zbirko Ena od variant, kako ravnati s skrivnostjo izdala pred skoraj desetimi leti. Za tem sta izšli še Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009) in Cela večnost (2013) ter pred kratkim še najobsežnejša Pod vtisom, ki je svojevrsten eksperiment. Nastala je namreč iz verzov pesnikov, ki so nanjo, kot pravi, naredili največji vtis. Ko ne piše poezije, prevaja iz angleščine, nazadnje denimo Joshuo Beckmana in Jennifer Clement. Ko je nesrečna, ustvarja lažje kot takrat, ko je brezskrbna. Še vedno verjame, da lahko poezija spremeni svet in da so vse pesmi na neki način ljubezenske.

  

nad zvezdami

  

Čas je bil nepremičen. Nekako 

ustavljen. Zrak je bil do roba nasičen 

s škržati in bolj ko smo se spuščali

bolj se je morje oddaljevalo.  


Nad tvojo glavo so ves čas 

bingljale strme stene. Na koncu

sem samo še strmela v zvezde v morju


in pustila misli za sabo. Drugega 

mi najbrž ni preostalo. Morje je utripalo.

Zato ker se vse vrti samo še okoli vesolja.


Ker je povsod. V vsaki pesmi dotiku

nad vsakim nebom. In zato morje 

danes utripa. Naenkrat sem pomislila nate.


Kako bi zdržal zraven mene ko sem sedela

v temi in gledala na noč v morju. 

In gledala kako so vanj popadale vse zvezde.

Mogoče brez težav. Brez besed in srečen.

   

»Pesmi Ane Pepelnik so vztrajno izpeljane vaje v slogu, ki se skozi besedne vragolije, razgibano formalno strukturo in neupoštevanjem slovničnih zakonitosti nagajivo poigravajo z vsem, kar ujamejo v dlan ali fokusirajo s pogledom«. (Literarna kritičarka in prevajalka Tanja Petrič o poeziji Ane Pepelnik)

 

Lucija Stupica

    

Lucija Stupica (1971) je pesnica in oblikovalka notranje opreme. Za svoj pesniški prvenec Čelo na soncu, ki ga je izdala leta 2000, je prejela dve slovenski nagradi. Pozneje je izdala še dve priznani pesniški zbirki, Vetrolov (2004) in Otok, mesto in drugi (2008). Leta 2010 je za svojo poezijo prejela prestižno nemško nagrado Hubert Burda za mlade vzhodnoevropske pesnike. Danes živi na Švedskem, kjer so ji leta 2014 podelili nagrado Klas de Vylders za priseljene pisatelje. Njene pesmi so prevedene v več kot petnajst jezikov.

  

Postelja

   

Stojiva pred sliko.

Nagubana posteljnina,

zapuščeni blazini,

obrisi nevidnega telesa –

sledovi vsega, kar ostane,

po ljubezni, v samoti,

po mladosti, v staranju,

po odhodu, v čakanju.

Izgovarjava možne zgodbe,

o tem, da je nekdo spal sam,

o tem, da ni mogel spati,

o tem, da je iskal drugega.

Poskušava vstopiti v sliko, v prostor,

se nato umakniti in slišati, čutiti razliko,

prebrati anatomijo odsotnega telesa.

Poskusi naju privedejo do neizrekljivega.

Pristaneva v beli srajci in na strani

postelje, ki še čaka na svoj čas.

Nekaj trenutkov nazaj:

tihotapiva se v obroču ulic,

vzporednih, manj prehodnih,

da bi se skrila v čisto svoj svet,

kot zmeraj prav nič običajen.

A naju poti na koncu pripeljejo do Piazze.

”O tem slikarju sem ti govorila, se spomniš?” rečem,

ko z roko v roki stečeva po stopnicah muzeja,

vsa vneta v sveži obljubi ljubezni,

ne da bi slutila, da je nekje zapisan rok uporabe.

   

»Poezija Lucije Stupica zatrjuje, da razumevanje ni zgolj utopija, ampak tudi možna stvarnost. Ta možnost je navzoča tako v ostro izrisanih podobah kot v zvenu glasu«. ( iz recenzije Jenny Tunedal, objavljene v reviji Literatura, št. 270/2013).

    

Avtor: Renata Zamida