Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: SLAVNI FILOZOFSKI PAR

Dejstva in govorice o Žižkih

Slavoj Žižek kot mitski prebivalec Ljubljane

    

Breme majhnih narodov, in Slovenci nismo nobena izjema, je v tem, da se pripadniki večjih narodov običajno ne spomnijo ničesar, kar bi lahko z nami povezali. Nimamo piramid ali mavzolejev, mogočne antične dediščine ali vsaj nepremagljivega nogometnega moštva. Tako ob vprašanju tujcev, kaj je slovensko, največkrat odgovorimo, da je to Slavoj Žižek, ki so ga tuji mediji med drugim označili za"Elvisa kulturne teorije", "miselni avtomat" in "najnevarnejšega filozofa Zahoda".  

   

Banalnost domačega

  

Žižku to najbrž ni v ponos, ne deluje ravno kot nekdo, ki bi ga lahko ganil nacionalni sentiment. V domovini redko nastopa in skoraj nikoli ne komentira dogajanja v njej. Kljub temu to ne pomeni, da je kaj manj Slovenec. Ljubljana, njegovo mesto, je prepredena z miti o njem. Prav miti, vsaj deloma najbrž osnovani na dejstvu, Ljubljano delajo Žižkovo mesto. V resnici namreč ni pomembno le, kje se je nekdo rodil ali umrl, ampak za prebivalce šteje tudi pečat, ki ga je pustil na mentalnem zemljevidu svoje okolice. V tem smislu je Žižek največji Slovenec in največji Ljubljančan. Če se gibljete po tem mestu, mimogrede izveste, kam hodi k frizerju in kaj si o njem misli njegova frizerka (veliko govori, zato med friziranjem glave ne drži prav pri miru, kar lahko povzroča težave), kam hodi iskat pico, kje zvečer občasno pije pivo (no, pije ga pred vsem njegova žena, filozofinja, publicistka in pisateljica Jela Krečič, on pa jo spremlja) in v kateri čistilnici je stalna stranka. Ljubljana je majhno mesto, v katerem nič ne more ostati skrito, tudi to ne, da naj bi občasno kupoval rumeni tisk. Domače okolje vedno napolnjujejo banalnosti, govorice, trači in miti; prav to so sestavni deli tistega, čemur lahko rečemo dom. Bolj kot je domače, večje so banalije, s katerimi se je treba spoprijemati. Najbrž je to glavni razlog, zakaj je najtežje uspeti prav v domačem okolju. To je veljalo tudi za Žižka, ki je v domovini postal resnični zvezdnik šele po tem, ko ga je priznala tujina.

 

Kaj pa ljubezen?

  

Vsi ljubitelji govoric si bodo edini, da so najbolj kakovostni trači tisti, ki secirajo odnose, sploh če gre za ljubezenske. Nič drugače ni z odnosi Slavoja Žižka; bolj filozofsko naravnani prenašalci govoric radi povedo, da je imela njegova nekdanja argentinska žena Analia sestro Oralio, obe imeni pa je izbral njun oče, privržen freudovec in psihoanalitik. Bolj trivialni obrekovalci pa se zadovoljijo s tem, da poudarijo, kako je njegova žena Jela Krečič Žižek, sicer kulturna novinarka pri največjem slovenskem dnevniku Delo, najbolj osovražena oseba pri vseh zapriseženih rekreativcih in ljubiteljih zdravega življenja. Pred leti je namreč napisala blog o tem, kako tekači ne sodijo v središče mesta, saj jo s svojim poskakovanjem, športnimi oblačili in potenjem motijo pri sproščenem mestnem uživanju ob pivu in cigareti. Sicer pa je poroka novinarke in filozofa pred dvema letoma dobro razburkala slovensko javnost in je bila celo poletje najbolj priljubljen trač mesta. 

     

Slavoj kuha čaj za Jelo

    

Mitskost Slavoja Žižka sestoji iz mešanice filozofije in popkulture, posvečenosti in obrekovanja, nedostopnosti in vulgarnosti. To je pokazal tudi ob izidu romana Jele Krečič: po eni strani je govoril o definiciji umetnosti, po drugi pa je pripomnil, da bi roman moral nositi naslov Slavoj kuha čaj, saj je pisanje njegove žene pomenilo, da ji mora nuditi izdatno oporo, ji stiskati pomarančni sok in kuhati čaj ... Daljši kot je bil roman, več čaja je bil Slavoj Žižek primoran skuhati, kar mu je jemalo dragoceni čas za filozofijo. ... Morda mora prav zato, ker čas v Ljubljani porablja za kuhanje čaja, svoje knjige pisati na letalu. Gotovo ste slišali tisti trač, ki pravi, da je Slavoj Žižek svoje najobsežnejše delo o Heglu, Less than Nothing, ki ima več kot tisoč strani, napisal na letalu? Kaj pa, če je vse res?

    

Avtor: Manca G. Renko 

Ni druge

V lanskem letu je Jela Krečič pokazala, da ni le novinarka in doktorica filozofije, ki se spozna na filme, marveč je tudi perspektivna pisateljica. Pred poletjem je pri založbi Beletrina izšel njen romaneskni prvenec z naslovom Ni druge (None Like Her). Roman o mlajšem moškem, ki po razhodu z dolgoletno partnerko na vsak način hoče najti nadomestek zanjo, se zamotiti in jo preboleti, je bila ena najbolj priljubljenih plažnih knjig slovenskih bralcev lansko poletje. Slavoj Žižek je ob njenem izidu dejal, da upa, da bo roman postal "kritična podoba celotne generacije" ter poudaril, da literarno delo s svojo navidezno lahkotnostjo, norčavostjo in zapleti skuša posnemati romantične komedije zlatega holivudskega obdobja tridesetih let. Mimogrede, Jela Krečič je izvrstna poznavalka Ernsta Lubitscha, njen roman, na nek način hommage velikemu režiserju, pa je izšel nedolgo po filmskem hommagu istemu režiserju, filmu She's Funny That Way (r. Peter Bogdanovich), ki je tisto leto navdušil številne gledalce, ki za Ernsta Lubitscha pred tem sploh še niso slišali. Dobri filmi in knjige (kot tudi umetnost na splošno) imajo skupno zakonitost, in sicer - kot pravi Slavoj Žižek: "Najboljša definicija umetnosti ni, da kičasti zgodbi nekaj dodaš, to zna vsak idiot. ... Pravi umetnik ne doda, ampak odvzame. Pomembno je tisto, kar spustiš."