Skoči na vsebino

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: MIHA MAZZINI, PISATELJ

»Ni demokracije brez prave strukture«

Miha Mazzini, pisatelj, avtor 20 objavljenih knjig v desetih jezikih, in računalniški strokovnjak, avtor devetih priročnikov. Dobitnik številnih nagrad, tudi ameriške nagrade Pushcart. Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Končal je podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Je redni član Evropske filmske akademije.

   

Imate kar tri poklice - računalniški strokovnjak, pisatelj in filmski scenarist. Kateri vam je najbližji?

Vsi trije. Vsak me česa uči. Računalništvo najbolj strukture in reda. Če se ukvarjate le s pisanjem, zelo hitro kam odplavate, če pa ste programer, vas to prizemlji. Zlasti pri filmu se to zelo odraža, saj je scenarij v glavnem struktura. Vsi smo mešanica strukture in intuicije, z oblikami in pomeni, ki jih določi lokalna kultura.

   

Kakšnimi?

Recimo, zelo zanimivo je primerjati literarne nastope med različnimi državami. V ZDA so to stand up dogodki, branja je malo, sledijo številna vprašanja poslušalcev, na katera morajo slediti čim krajši in čim bolj zabavni odgovori. Tam je to entertainment. Tak način Američane najbolj navdušuje. V Angliji na takšnih dogodkih pričakujejo razgledanega človeka, intelektualca, ki kaj ve, v Franciji pa moralno obsodbo po Zolajevem načelu J'accuse. Ta ima tam močno tradicijo, je nekakšen moralni steber družbe. Najbolj pogosta vprašanja, ki jih zastavljajo na tovrstnih predstavitvah, so kaj mislite o trenutno aktualni vojni in podobna. V svojih arhetipih ljudstvo vedno poišče takega, ki se mu zdi nek nov poklic najbližje. Slovenci smo za stereotip pisatelja poiskali nekakšnega dvornega norčka, ki ima  pogosto tudi težave z alkoholom. Konec 19. stoletja sta bila na našem prostoru dva pisatelja, Ivan Tavčar, ki je začel kot revež iz obrobja, prišel v Ljubljano, naredil veliko politično kariero in obogatel, ter Ivan Cankar, ki  se je zapil. Imamo torej dva zgleda. Drugi nas uči pasivnosti in občutka, da bo že nekdo drug prevzel odgovornost in pa, da je zmeraj kriv nekdo drug. Zdelo se nam je primerno, da ga vzamemo za zgled.

  
Kje ste se naučili pisateljevanja?

Že od nekdaj sem se veliko ukvarjal z vprašanjem kako nastane pisatelj in prišel do ugotovitve, da je osnova vsekakor gensko dispozicija. Potem sledijo dodatni faktorji. Recimo, radovednost. In zelo ti mora biti dolgčas v otroštvu. In ko v zunanjem svetu ni ničesar zabavnega, potem odkriješ notranji svet. Če vas stalno vodijo od ene dejavnosti do druge, nimate razloga iti vanj. Večina pisateljev nas je živela pri starih starših, ki za nas niso imeli dosti časa in smo bili prisiljeni iti vase. Dober trening za pisanje je tudi, da čim več berete. V svoji zadnji knjigi Otroštvo opisujem prvih pet let življenja. Ko sem se loteval knjige, se nisem vedel, kako naj se jo lotim. Nazadnje sem iz dogodkov, ki sem se jih spomnil, naredil neodvisne izmišljene zgodbe, ki se na koncu sestavijo v avtobiografski roman o odraščanju. Celoto si torej bralec mora ustvari v svoji glavi sam. 

  
Je šlo za osebno očiščenje?

Na nek način morda, vendar zelo dvomim v terapevtsko moč literature. Je pa v življenju včasih treba iti nazaj zato, da grem lahko naprej…

   

..trenutno k snemanju novega filma po vašem scenariju in režiji.

Ja, res je. Vesel sem, da oktobra začnemo snemati celovečerni film o izbrisanih. Uresničila se mi je dolgoletna želja, da bi režiral in posnel ta film. Trenutno smo sredi priprav. Nadvse me namreč zanimajo zamolčane krivice.  Če je katera tema moja, potem je to ta. Tu ne gre le za izbrisane, tudi moj zadnji roman Otroštvo je navsezadnje roman o zamolčani krivici. Kar nisem mogel povedi kot petletni otrok, sem povedal zdaj, v tej knjigi.

   

Med Slovenci slavite po kolumnah, kjer se neusmiljeno in brez dlake na jeziku lotevate hib narodovega značaja. 

Zaradi teh kolumen sem tudi postal zelo prepoznaven. Neverjetno brane so. Zdaj sem s tem sicer zaključil, ker se ne želim spremeniti v nekakšnega moralnega pridigarja in jim dajati odpustke za njihove grehe. Deluje kot potuha, češ, saj nas bo že Mazzini odrešil. Tega se nočem več iti. Pa tudi ne maram rutine, zato sem v življenju že zamenjal cel kup poklicev. Skrivnost ustvarjalnega življenja je ravno v  tem, da se nenehno lotevaš novih izzivov. Zdaj je to film, pa tudi literaturo imam vse raje. K sreči imam stalen vir zaslužka in mi ni treba pisati literature zato, da bi prejel kakšno subvencijo, status ali točke, ampak lahko ustvarjam svobodno.V kolumnah sem se loteval številnih absurdov in nejasnosti v naši družbi, od slovenske mentalitete do drugih družbenih aktualnosti. Veste, Slovenec je po svojem izvoru tlačan in nenehen upornik, ki se večno nečemu upira. To dejstvo daje  bogato zasnovo za razmišljanje in pisanje. Takšna drža oziroma nekakšne narodne značilnosti ne presenečajo, saj je to tipično za vse narode, ki so bili pod tujo oblastjo. Nenehno uporništvo proti avtoriteti in s tem pravzaprav strukturi, nekemu redu, ki ga določa ta avtoriteta. Kar seveda za družbo in posameznika ni najbolj produktivno. Vprašanje je kako to preseči? V principu se da to premagati z delovanjem pravne države. A kaj to v resnici pomeni? Da je kazen takojšnja in zdaj, brez pogajanj in popuščanja!

    

Demokracija z odgovornostjo in redom torej.

Absolutno. Škoti so na primer rabili nekaj stoletij treninga za pravo demokracijo. Znanost ugotavlja, da so potrebne tri generacije, da se zgubi tisto, kar se prenaša epigenetsko. Tudi Biblija pravi-  še tri generacije bodo trpele zaradi vaših grehov. Demokracija skratka brez odgovornosti ni možna. Paradoksalno: če hočete demokracijo, morate najprej nadresirati red in odgovornost.

    

Vaše kolumne odražajo tudi široko znanje in razumevanje človeške psihe.

Res je. To me je vedno zanimalo. Precej sem se s tem ukvarjal in tudi doktorat je bil na to temo. 

  

Miha Mazzini kot pisatelj v tujini.

V Sloveniji so naklade knjig majhne, 400 izvodov je že kar velika. Knjiga Otroštvo je že šla čez 1200 izvodov, kar je za naš trg veliko. V ZDA izide le 3% prevedene literature, v Angliji pa 4%. Moje knjige sicer izhajajo v tujini, a pri majhnih založbah in torej v majhnih nakladah. Sicer pa pisatelj v Sloveniji v primerjavi z ameriškim živi v resnici bolje. To pripisujem dejstvu, da gre za dva različna sistema, ki spet odražata mentalitetne razlike. Ameriki je zadeva narejena kot loterija: le 1% pisateljev zelo dobro zasluži, ostali delajo v glavnem brezplačno ali za zelo slabo plačilo. Po celem zahodnem svetu namreč srednji sloj (torej srednje plačilo) rapidno hitro izginja. V glasbi, recimo, le 16 izvajalcev torej pobere 70% denarja, drugim ostanejo le drobtine. Slovenska družba pa  je miselno egalitarna, kar pomeni, da bo vsak dobil nekaj malega. Jaz bi recimo dobil isti honorar kot začetnik, ker je tak način zasidran v naši mentaliteti, zato je stanje pri nas dosti bolj varno, saj vsak dobi nekaj, nihče ne ostane brez. Tak sistem pa po mojem ni zelo spodbuden za razvoj, je pa varen za vse vpletene, sploh tiste, ki se ne bi pretegnili. Kreativne industrije pri nas sodijo pod kulturno ministrstvo, kar je neumnost. To je pač del gospodarstva. Poglejte primer Nemčije, recimo. Napačno se mi zdi razmišljanje, da je kultura neka orhideja v gumbnici, neka svetinja, ki je odmaknjena od vsakdana. Na kulturo raje gledam kot na pomemben del gospodarstva. Kreativna industrija ustvari kar 30% berlinskega BDP, kar se mi zdi fantastično. Takšno usmeritev bi rad videl tudi v Sloveniji. 

   

Katere pa so najbolj priljubljene teme tujih založnikov?

Zanimajo jih zlasti vse vojne na svetu, pa imigracija. Slovenski pisatelj, ki si želi vzbuditi mednarodno pozornost, bi moral združiti dve temi,  jugoslovanske vojne in kako poteka imigracija v njihove države. To sta najbolj priljubljeni temi Američanov. Medtem ko imajo slovenski bralci najraje knjige z nesrečno tematiko, take, ki utrjujejo občutek pasivnosti in nemoči. Meni velikokrat očitajo, da ne pišem prave slovenske literature, češ da so preveč optimistične, da sem preveč amerikaniziran, ker še zmeraj verjamem, da je na stvari moč vplivati in jih spreminjati. In ni mi žal. V tem smislu sem absolutno na strani  Tavčarja kot aktivnega protagonista.

    

Avtor: Vesna Žarkovič