Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: LOJZE KOVAČIČ (1928-2004) - NAJVZNEMIRLJIVEJŠE IME SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI 20. STOLETJA

»… česar ne poveš, se ni zgodilo. Oziroma se bo neprestano dogajalo«

Doslej največja literarna žirija na Slovenskem, v kateri je sodelovalo osemnajst literarnih zgodovinarjev in kritikov različnih generacij, je letos, ob 25-letnici samostojnosti in prav tolikšnem jubileju nacionalne nagrade za roman leta – kresnik, za najboljši slovenski roman zadnjega četrt stoletja izbrala Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. Roman, ki je kresnika prejel že prvo leto podeljevanja nagrade, leta 1991, je po mnenju žirije »vrhunska literarna mojstrovina največjega slovenskega pisatelja 20. stoletja«. O Kovačičevem osrednjem položaju v moderni slovenski književnosti ni več dvoma. Gre za resnično fascinanten opus, ki ne vznemirja samo zaradi tematike, temveč tudi samosvojega pripovedovalskega pristopa. Kovačič se je v štirih desetletjih ustvarjanja namreč vedno znova spraševal o svoji lastni preteklosti in sedanjosti ter v literaturi dokazoval, da je njegova majhna človeška zgodba del velike, vseobsegajoče zgodovine 20. stoletja in njenih prelomnih trenutkov – nekakšen vzorec za vso njeno tragiko.

 

Ustvarjanje – »edino opravičilo za življenje« 

   
Kovačič je Kristalni čas pisal v času »slovenske pomladi«, ko je zaradi bolezni »visel med navidezno smrtjo in navideznim življenjem«.  V postelji si je v blok vsak dan zapisoval svoja občutja in zapisi so se razrastli v pravi obračun s samim seboj, v rekapitulacijo doživetega in preživetega, v pogled nase in še bolj globoko vase. V avtobiografskem romanu, zasnovanem v obliki dnevnika, se je znova vrnil v preteklost, ki jo je v drugih delih že popisal z očmi dečka ali mladeniča – tokrat v (palimpsestnem) pogledu zrelega, modrega moža, ki se umika. Še enkrat se je lotil vprašanj, na katera je iskal odgovore skoraj v vseh svojih besedilih: o smrti, veri v Boga, ljubezni v vseh njenih razsežnostih in naposled o ustvarjanju, v katerem je videl »edino opravičilo za življenje«. 

 

Najbolj avtobiografski opus


Literatura Lojzeta Kovačiča – romani, novele, spominski oziroma dnevniški zapisi, eseji, pa tudi zgodbe za otroke – se pred bralcem razgrinja na stotinah straneh. Ni pomembno, ali začnemo z branjem njegovega prvega ali zadnjega romana ali pa katere druge knjige, da bi se prepričali, kako ga je vsa pisateljska leta zanimalo samo troje: človek, življenje in svet. Odveč je vprašanje, ali bi ga kot pisca sploh lahko vznemirjalo še kaj več. Ko se bralec prepusti njegovim pripovedim, ki v vabljivi zvočnosti kdaj odzvanjajo kot temačna fuga, drugič kot lahkotna sonata, se od njegove zgodbe ne more več ločiti. Zgodbe v ednini, kajti gre za zgodbo »enega samega življenja«, pripoved o »človeku od rojstva do smrti«. Kovačič namreč v ospredje vztrajno postavlja samo enega junaka, sebe samega, in v premišljenih modifikacijah odstira nadrobnosti iz svojega življenja oziroma razkriva eno samo, lastno usodo. Pisatelj je subjekt in objekt svojega pisanja. Je sam svoj junak oziroma središče svojih pripovedi. Vsi drugi junaki, ki se pojavijo ob njem v različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah, delujejo kot stranske osebe, vendar brez njih osrednja zgodba – čeprav je v celotnem opusu razpršena v številne drobne – ne bi bila tako živa in prepričljiva, kot je. Zato pravimo, da gre za najbolj avtobiografski opus v slovenski literaturi, za tako rekoč ljubezenski klinč življenja in literature. 


 »V jeziku je vse«


V delih Lojzeta Kovačiča do podrobnosti spoznamo vse postaje njegovega življenja. Rodil se je leta 1928 v švicarskem Baslu v izseljenski družini očetu Slovencu in materi Nemki. Imel je starejši sestri Claire in Margrit, pozneje pa je z družino živela tudi Clairina nezakonska hči Gisela. V Baslu sta starša vodila razmeroma uspešno krojaško-krznarsko delavnico. Ker je oče zavrnil švicarsko državljanstvo, so družino leta 1938 izgnali v Jugoslavijo. Družina je v Ljubljani živela v velikem pomanjkanju in bila zaradi svojega jezikovnega tujstva izločena iz okolja. Leta 1944 je za jetiko umrl oče, mater, sestro in nečakinjo Giselo pa so takoj po vojni izselili v begunsko taborišče v Avstrijo. Kovačiču je po posredovanju kulturniškega vrha uspelo ostati v Ljubljani. Do leta 1948, ko je bil vpoklican v vojsko, je nekaj časa živel kot brezdomec, kratek čas je bil zaposlen kot novinar. Med služenjem vojaškega roka je bil po krivici obsojen na pol leta kazenskega bataljona. Po vrnitvi v Ljubljano je diplomiral iz germanistike in slavistike, vendar službe ni dobil, saj ni bil »moralno-politično neoporečen«. Do leta 1963 je vztrajal kot svobodni književnik, potem pa se je zaposlil kot pedagog za lutkovno in književno vzgojo. Od leta 1997 je bil izredni član SAZU. Umrl je leta 2004 v Ljubljani.Ti suhoparni biografski podatki so samo okvir resnične tragike Kovačičevega življenja in življenja njegove družine, kakor jo razbiramo v romanih Deček in smrt (1968 in avtorsko predelana izdaja 1999), Sporočila v spanju / Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (1984–1985), Basel: tretji fragment (1989) in Kristalni čas (1990), če omenim samo najpomembnejše. Basel in Ljubljana sta literarna toposa pisateljevega spominjanja. Basel je »izgubljeni kraj otroštva«, Ljubljana pa »najdeni kraj« prezgodnje odraslosti ter poznejše zrelosti in starosti. Čeprav ob prihodu v očetovo domovino dečkov/pisateljev svet v trenutku razpade na tisoče drobcev (in se sestavlja skoraj do smrti), se v Ljubljani prav zaradi pisanja začne skoraj na novo rojevati. Pisanje Kovačiču omogoči zasilno preživetje, literatura pa mu odpira prostor resnične svobode in, ne nazadnje, tudi življenjskega smisla. Izkušnja tujstva je Kovačiča zaznamovala za vse življenje (»... če si tujec, prišlek, razseljena oseba ... si doma samo v svojem spominu, v svoji glavi. Vse drugo je tujina.«), njegovi literaturi pa se v marsičem pozna jezikovna razdvojenost – narojenost v en jezik in pozno priučenje drugega. Zato ne preseneča njegov odgovor na vprašanje, kaj je domovina: »V jeziku je vse. […] Jezik je domovina in domovina je tam, kjer se pogovarjamo v njem.« Morda je bolj presenetljivo, da Kovačič samega sebe ni imel za »slovenskega pisatelja«. Dejal je, da je samo nekdo, »ki piše v slovenskem jeziku«. 

    

Avtor: Mateja Komel Snoj

 

Kronika pravkar minulega časa

Lojze Kovačič si sam ni kaj dosti prizadeval za širšo odmevnost svojih del. Morda tudi v tem tiči razlog, da njegova dela prihajajo med tuje bralce šele po njegovi smrti. Basel je mogoče brati v nemščini, Kristalni čas v češčini, Resničnost v madžarščini … Prišleki, Kovačičev osrednji roman o vrtincu druge svetovne vojne in času po njej, o vseh političnih, ideoloških in družbenih nasprotjih prejšnjega stoletja, torej nekakšna tragična kronika pravkar minulega časa, so prevedeni v nemščino, italijanščino, francoščino, španščino in nizozemščino, prav pred kratkim pa je njegov prvi del izšel v prevodu ameriškega prevajalca Michaela Bigginsa (Archipelago Books, 2016), drugi in tretji del pa izideta v letu 2017. Za pokušino in kot povabilo k branju nekaj stavkov z začetka romana: It's hot out there, I thought smugly, but in here there's a breeze. All up and down the shady corridor the drapes kept battering against the windows and doors … God had chosen a totally ordinary, totally stupid day like this to send me on this train trip … far, far away to a country where Vati had lived as a child and then later as a slightly older boy. Up ahead, beyond the buildings and trees that were flying back into Basel like drizzle … on the far side of the clouds and the arrogant mountain that kept retreating ahead of us, no matter how much the train tried to reach it … on the far side od some mountain slope I was going to encounter all kinds of things that were appropriate for my age … whether those were toys or buildings, animals or people, cars or airplanes. At night nothing like it would ever have occurred to me … and I had never even dreamed about Vati's country, let alone imagined anything like it during the day …