Skoči na vsebino

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: DESET SLOVENSKIH AVTORJEV, KI JIH MORATE POZNATI

Književni vrhunci

Seznami so zmeraj subjektivni, avtorski, krivični in omejeni. Spodnji izbor si vendarle prizadeva deset mest zapolniti s tistimi slovenskimi avtorji in njihovimi deli, ki predstavljajo književne vrhunce, zmožne nagovarjati različne bralske skupine in prikazati raznorodnost slovenske književne krajine, v kateri lahko vsakdo, od najstnikov do profesionalnih bralcev, zase najde izjemno delo. Izbor se ne omejuje na kanonska dela slovenskih avtorjev, na njej ne boste našli največjega slovenskega pesnika (Franceta Prešerna), največjega slovenskega pisatelja/dramatika (Ivana Cankarja) ali najbolj znanega slovenskega filozofa (Slavoja Žižka). Kljub temu imena s spodnje lestvice v ničemer ne zaostajajo za omenjenimi, v nekaterih pogledih pa jih celo presegajo. Predstavljamo vam le imena, ki so dosegljiva tudi v angleških prevodih.

 

Lojze Kovačič

  

»Človek živi dvojno življenje: eno, ki ga živi, in tisto, ki bi ga rad ali moral živeti. V osnovi je vsakdo tako že razdvojen v sebi.«

 

Roman Prišleki Lojzeta Kovačiča velja za vrhunec slovenske prozaistike, ki ga med najboljše slovenske romane štejejo tudi številni sodobni avtorji. Gre za kanonski tekst, obsežno in težko avtobiografsko delo, kroniko o selitvi avtorja in njegove družine iz švicarskega Basla v Ljubljano. Delo (v treh knjigah) je v slovenščini izšlo v osemdesetih letih in vse od takrat velja za literarno mojstrovino 20. stoletja. Kot tako so jo označili tudi v časniku Neue Zuercher Zeitung. Letos je prevod prve knjige izšel v angleščini. Obsežen esej o delu je bil objavljen v Los Angeles Review of Books, kjer so roman The Newcomers označili za »Great Slovenian Novel« ter jih mestoma primerjali z najpopularnejšimi sodobnimi avtorji, kakršna sta Elena Ferrante in Karl Ove Knausgaard, pa tudi s klasiki, med drugim z Nabokovim in Tolstojem. Če ste zahtevni bralci in bi radi prebrali en sam slovenski roman, preberite tega.

     

Vitomil Zupan

   

»Everything is just so fraught with tendentious bullshit.«

  

Predstavljajte si Ernesta Hemingwaya, ki bi bil še bolj drzen, pogumen in ekscesen. Predstavljajte si Ernesta Hemingwaya, ki se ne bi napajal le z boksom, bikoborbami in absintom, ampak bi se v drugi svetovni vojni kot partizan boril proti okupatorjem, neustrašno osvajal slovenske gozdove in ženske, nato pa bi bil po vojni, v novi socialistični državi, kot narodni heroj poslan v ječo zaradi perverznosti svoje literature. Takšno je bilo življenje Vitomila Zupana, morda edinega pisatelja, ki mu v gimnazijskih berilih uspeva pridobiti pozornost najstniških fantov, ki imajo raje akcijske filme kot knjige. Roman Minuet for guitar velja za literarno klasiko, ki jo je iz rok nemogoče spustiti pred koncem, za knjigo, napolnjeno s samimi »resničnimi stavki«, ob kateri so mnogi dahnili: »To je boljše od Hemingwaya.« Preverite sami. 

 

Srečko Kosovel


»Lepa, o lepa bo smrt Evrope, kakor razkošna kraljica v zlatu.«

 

Pesniki se po priljubljenosti običajno s težavo prebijejo na mesto romanopiscev. Srečko Kosovel je izjema, je mitska figura slovenske zgodovine, ki mu danes vsi, od najstnikov do univerzitetnih profesorjev, radi pripisujejo preroško moč. Razumel je politiko in razumel je socialne krivice, ki so pretresale Jugoslavijo in Evropo po prvi svetovni vojni, hkrati pa je imel pretanjen umetniški čut. Zdelo se je, da razume preveč, zato je umrl mučeniške pesniške smrti, sestradan in bolan, pri dvaindvajsetih letih. Za seboj je pustil poezijo; na računih, prtičkih in koščkih kartona. Vse to je bilo zbrano dolgo po njegovi smrti, ko je bil čas zrel in so ljudje razumeli avantgardo. Danes ga najdete tako v najlepših pesniških zbirkah, ki krasijo kavne mizice, kakor tudi v poceni žepnicah, ki jih s seboj prenašajo uporniški najstniki.

 

Drago Jančar

 

»Kdor o nekom vsako noč sanja, ta vsako noč ljubi.«

 

Drago Jančar velja za enega najbolj cenjenih sodobnih slovenskih avtorjev in enega tistih živečih pisateljev, ki je svoje mesto že dobil v šolskih berilih. Njegov predzadnji roman I saw her that night, je bil doma in v tujini kritiško ter bralsko zelo dobro sprejet. Tematizira slovensko polpreteklo zgodovino, povojne poboje in travmo, ki se vleče iz druge svetovne vojne vse do današnjih dni.

Renata Salecl

 

»By working so hard at self-improvement we lose the energy and ability to participate in any form of social change.«

 

Da ne bomo naštevali le literarnih del: pozornost si zasluži tudi sodobna slovenska humanistika. Tak primer je delo The tyranny of choice, filozofinje, sociologinje in teoretičarke prava, Renate Salecl, ki tematizira potrošniško družbo, ki s svojimi neštetimi možnostmi izbire v ljudeh zbuja tesnobo in željo po spremembi. Čeprav The tyranny of choice ni knjiga za samopomoč, vam bo morda pomagala, da se znebite vsaj delčka slabe vesti zaradi svoje nepopolnosti.

Maja Haderlap

 

»Dežela, ki nas noče, in prav zaradi nas sme obstajati kot država …«

 

Slovenska javnost je Majo Haderlap poznala pred vsem kot pesnico. Kot romanopiska je naredila preboj s svojim v nemščini napisanim romanom Angel pozabe. Zanj je prejela tudi najpomembnejšo avstrijsko literarno nagrado Ingeborg Bachmann Preis. Delo, ki je v Nemčiji izšlo v več ponatisih, osvetljuje, kako je slovenski odpor proti nacizmu Avstrijcem služil kot podlaga za vzpostavitev lastne države po drugi svetovni vojni, hkrati pa so nekdanje partizane prezirali, zasmehovali ter njihov spomin skušali izbrisati iz javnega življenja. Delo je spisano kot družinska kronika, intimna analiza družine, ki jo je globoko zaznamovala druga svetovna vojna, še bolj pa občutek povojne opeharjenosti.

     

Avtor: Manca G. Renko

Alma Karlin

 

»Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.«

 

Rodila se je leta 1889, v času, ko ženske niso imele enakih pravic kot moški: ko niso smele same v bar, ko se niso mogle izobraževati in ko so jim jemali dih s stezniki. Alma Karlin, rojena v Celju, je kljub temu postala svetovna popotnica. Prva ženska, ki je (s pisalnim strojem) prepotovala svet, obiskala ljudožerce in se, da bi na poti zaslužila denar, zaposlila kot prevajalka pri Sueškem prekopu. Svoja poznejša leta je preživela pri Celju, skupaj s slikarko Theo Schreiber Gamelin. Bila je pogumna, pametna in prodorna, o svetu je poročala za časnike z vsega sveta ter pisala izjemno priljubljene feljtone.

   

Njena književna dela so bila v angleščini in nemščini tiskana že od tridesetih let dalje, upamo pa lahko, da bo v katerem od tujih jezikov kmalu mogoče brati njen življenjepis (obstaja tudi v obliki stripa), bogatejši od sleherne fikcije.

Boris Pahor

 

»Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno, kar jim bom v mislih rekel. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.«

 

Boris Pahor je pričevalec vojnih grozot, slovenski Primo Levi, ki se v svojem delu, predvsem v Necropolis, spominja taboriščniškega vsakdana v drugi svetovni vojni. Necropolis je bila leta 2008 v Italiji razglašena za knjigo leta in dobila nagrado za najboljšo tujejezično knjigo. Boris Pahor danes s svojimi 103 leti sodi med redke žive pričevalce taboriščniškega življenja.

Miha Mazzini

 

»Vsakdo mora imeti nekaj nedosegljivega.«

 

Letošnji dobitnik najprestižnejše nagrade za književnost v Sloveniji, Miha Mazzini, se je bralcem prikupil že s svojim prvencem, Crumbs, ki je bila v svojem času ena najbolje prodajanih knjig v Sloveniji, še danes pa jo imajo mnogi za najboljši sodobni slovenski roman. Velja za generacijski roman, ki se bere napeto kot žanrska literatura in spominja na Catcher in the Rye jugoslovanske periferije poznih osemdesetih let. Primerno za nestrpne bralce in ljubitelje hitrega dogajanja.

»Laže sem pač sprejemal idejo, da se je Nedeljko Borojević nekoč čez noč razčlovečil, se spremenil v mehanski stroj in da kot tak ni bil več moj oče. /.../ Vse mi je bilo v tistem trenutku lažje sprejeti kot misel, da so ljudje umirali, medtem ko je on mislil na Dušo in name.«


Goran Vojnović se je na slovenskem prizorišču pojavil kot čudežni deček literature. Njegov prvenec Čefurji raus je bil najbolje prodajani roman zadnjih let. Za svojega ga je vzela pred vsem generacija, ki je odraščala v obdobju tranzicije. Protagonista romana, priseljenca Marka, so na Švedskem opisovali kot »Zlatana Ibrahimovića, če mu ne bi uspelo v nogometu.« Vojnovićev drugi roman, Yugoslavia, My Fatherland se je poglobil v vojno na Balkanu, ki je zaznamovala tudi celotno generacijo tistih, ki je niso doživeli neposredno.