Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, SEPTEMBER/OKTOBER 2016: BORIS PAHOR

Življenjski optimist, ki je preživel koncentracijsko taborišče

Bolj kot se pomikamo v enaindvajseto stoletje, manj ostaja živih pričevalcev (grozot) dvajsetega. Eden od redkih je danes sto tri letni Boris Pahor, slovenski pisatelj, ki je kot politični zapornik štirinajst mesecev preživel v nacističnih delovnih taboriščih Dachau, Dora, Harzungen in Bergen-Belsen. Spominu na taboriščniško življenje, na sistematično nacistično razčlovečevanje in poniževanje, je posvetil večji del svojega književnega opusa. Njegovo delo pa ni le literarno: v slovenskem, pa tudi širšem evropskem prostoru, še danes pokončno in odločno zastopa antifašistična stališča, se opredeljuje o temeljnih polemikah ter opominja, da se krutosti dvajsetega stoletja, če si ne bomo prizadevali za strpnost, razumevanje in dialog, lahko ponovijo tudi v enaindvajsetem stoletju.

 

Lakota in fašizem

    

Boris Pahor se je rodil leta 1913 v Trstu, tedaj še pristanišču Avstro-Ogrske monarhije. Romantiki bi lahko pomislili, da so v tem letu v tem mestu na isti dan pili kapučino trije velikani svetovne književnosti: James Joyce, Robert Musil in Franz Kafka. A »poletje stoletja«, kakor nekateri pravijo letu, ki je bilo zadnje, v katerem človeštvo še ni poznalo svetovne vojne, za Borisa Pahorja ni napovedovalo ničesar romantičnega. Njegovo življenje je bilo zaznamovano, kakor pripoveduje danes, predvsem z lakoto. Zgodnje otroštvo je preživel v pomanjkanju prve svetovne vojne, ki se je nadaljevalo tudi v mladostnih povojnih letih, politično in ekonomsko negotovih dvajsetih in tridesetih. A vrhunec lakote je prinesla druga svetovna vojna: sprva je trpel pomanjkanje kot italijanski vojak v Libiji (narodnostno mešani Trst je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, zato je bil Pahor vpoklican v italijansko vojsko), nato pa po kapitulaciji Italije kot pripadnik protifašističnega narodno osvobodilnega boja (ki se mu je priključil sam) in nazadnje kot politični zapornik v nacističnih delovnih taboriščih. V slednjih se je, kakor pripoveduje v Nekropoli, svojem najbolj znanem delu, ki popisuje življenje v taborišču, skozi dan prebijal s kosom kruha in redko rumeno juho, v kateri je le srečnikom uspelo najti kakšen košček krompirja.

    

Slovenski narodni dom – spomenik kulturi

    

A nič manj kruta od lakote ni bila fašistična politika, ki je delu Borisa Pahorja vtisnila najmočnejši pečat. Zahodni rob slovenskega ozemlja je bil, kljub večinskemu slovenskemu prebivalstvu, po prvi svetovni vojni z rapalsko pogodbo dodeljen kraljevini Italiji. Enako je veljalo za Trst, v devetnajstem stoletju največje slovensko mesto (v katerem je živelo več Slovencev kot v Ljubljani). To je bilo območje, na katerem so prebivalci prvi začutili, kaj pomeni fašizem. Leta 1920 so fašisti v Trstu požgali slovenski Narodni dom. Narodni dom je imel simbolni pomen: leta 1904 so ga postavili po načrtu kraškega arhitekta Maksa Fabianija (sicer tudi prijatelja prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je med drugim zasnoval načrt na dunajsko Uranio), v njem pa so delovala različna slovenska (pretežno kulturna) društva, kavarna in hotel. Ko so ga postavili, se je govorilo, da se drugi narodi ponašajo s palačami, gradovi, nebotičniki in cerkvami, Slovenci pa so postavili čisto modernistično stavbo, spomenik kulturi. Njegov požig je pomenil, da Slovenci v središču mesta niso dobrodošli. To je zaznamovalo malone vse slovenske avtorje v tem mestu, vsi so o požigu narodnega doma pisali kot o napovedi groze, ki bo sledila. Pahor je požigu namenil svoje delo Trg Oberdan, ki se imenuje po trgu, na katerem stoji narodni dom.

   

Raznorodovalna politika

    

Na napovedano grozo v Trstu (in okolici) ni bilo treba dolgo čakati. Leta 1922 je oblast v Italiji prevzela Mussolinijeva fašistična stranka. Prav na narodnostno mešanem območju zahodnega roba slovenskega ozemlja so najprej začeli izvajati svojo fašistično raznorodovalno politiko. Prepovedovali so uporabo slovenskega jezika ter v javnem življenju onemogočali vse, ki niso bili Italijani. Pri tem niso izbirali sredstev; mučenje in uboji so z vsakim letom postajali pogostejši. Že leta 1923 je v veljavo prišla (t. i. Gentilejeva) šolska reforma, ki je dovoljevala pouk samo v italijanščini. Za tedaj desetletnega Borisa Pahorja je to pomenilo, da se nikoli ni mogel šolati v maternem jeziku, nazadnje pa je študij zaključil na univerzi v Padovi.

   
Slovenščina je bila način odpora, ki pa te je lahko tudi stal življenja. Ko se je svet v tridesetih letih šele začenjal zavedati nevarnosti fašizma, so ga Slovenci na obmejnem območju doživljali že celo desetletje. 

    
Borisa Pahorja so kot pripadnika odporniškega gibanja aretirali in v nemška taborišča prepeljali ob koncu vojne, leta 1944. Za večji del Evrope se je vojna takrat vlekla peto leto, za Pahorjem pa je bilo že dvajset let preganjanja. Kot taboriščnik je imel s sojetniki na prsih pripet rdeč trikotnik, ta je označeval, da so priprti iz političnih razlogov (2015 je pri italijanski založbi Bompiani izšel njegov zapis o političnih zapornikih, Triangoli rossi). Kakor vsi pričevalci, se tudi Boris Pahor, sploh v Nekropoli, sooča z vprašanjem o krivdi: po kakšni logiki je sam taboriščniško torturo preživel, milijoni drugih pa ne? Ali njegovo življenje pomeni smrt drugega? So vsi, ki so dočakali konec vojne, odgovorni za smrti svojih sojetnikov? Kakšna sredstva dovoljuje lastni boj za preživetje? 

   
Mnogi, morda je najbolj znan primer Primo Levi, tovrstnega prevpraševanja niso prenesli in so si sodili sami. A Boris Pahor je drugačen. Pravi, da ga prevevata optimizem in vera v ljubezen: »Kot stoletnik, kot človek, ki je preživel koncentracijsko taborišče, pravim, da ne pomaga nobena ekonomija, noben stranka, ne leva ne desna, samo ljubezen še velja.« Ljubezen je pomembna tudi do planeta – če se je dvajseto stoletje borilo proti totalitarizmom, se mora enaindvajseto proti segrevanju ozračja, meni.

   

Večni odpornik

    

Tako kot v času fašizma in tako kot danes se je Boris Pahor angažiral tudi v času po vojni. Do socialistične Jugoslavije, ki se je lahko vzpostavila prav po zaslugah odpornikov, kakršen je bil sam, je bil kritičen. Bil je eden od urednikov tržaške revije Zaliv, ki si je prizadevala za demokratično ureditev družbe in suverenost narodov. Zaradi tega je bila v nasprotju z jugoslovanskimi oblastmi (v Jugoslaviji je ni bilo mogoče kupiti, dostopna je bila le v zamejstvu), kar je vrhunec doseglo leta 1975 v t. i. aferi Zaliv.  Ob reviji je tedaj izšla brošura, posvečena Edvardu Kocbeku, krščanskemu socialistu, ki mu je bilo po vojni v Jugoslaviji prepovedano javno delovanje. Ta je v intervjuju prvi javno opomnil na povojne poboje približno enajst tisoč domobrancev (slovenskih vojakov, ki so kolaborirali z nacistično Nemčijo), ki so po vojni skušali prebežati v Avstrijo, a so jih Angleži vrnili v Slovenijo, kjer so jih pobili ter zakopali v skrito množično grobišče. Pahorju so zaradi tega tudi prepovedali vstop v Jugoslavijo; ponovno jo je zaradi Kocbekovega pogreba obiskal šele leta 1981.

    
Danes je Boris Pahor eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev in najpomembnejših evropskih pričevalcev, ki pa še vedno piše na pisalni stroj. Tega dela dvajsetega stoletja ne želi pustiti za sabo. Kakor tudi ne tistega, ki je meščanom velevalo, naj se na ulici pozdravljajo. Boris Pahor na tržaških ulicah živahno pozdravlja svoje someščane. Tudi zaradi tega mu njegova sestra pravi, da je »življenjski optimist.«

 

Avtor: Manca G. Renko