Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2016: MLADI SPREMINJAJO KOČEVSKO – NA BOLJE

Javni prostor bolj prijazen, domača hrana pred vrati

Utrujeni sprehajalci, radovedni turisti, razigrani otroci in zaljubljenci na njih najdejo svoje zatočišče. Pa čeprav le za nekaj minut. So kot zofa v kotu dnevne sobe. Prostorne lesene klopi, pravzaprav sistemi urbane opreme, so plod domišljije treh mladih kočevskih arhitektk.

 

Sara Hočevar, Hana Geder in Tanja Štajdohar so leta 2014 z idejo prepričale komisijo na natečaju za oblikovanje lesene urbane opreme. Dve leti kasneje je v Kočevju in okolici postavljenih 31 takšnih sistemov. V deželi gozdov – od 555 km² površine kočevske občine je kar 466 km² gozda – je bilo samoumevno, da bodo klopi lesene. Da bodo na videz tako robustne klopi tudi prijetne, pa ni bilo samoumevno. Bil je izziv. »Največji izziv pa je bilo izdelati klopi, ki bodo kljubovale vandalizmu,« prizna 27-letna Tanja Štajdohar.

    

Koncept je enostaven. Osnova nove kočevske urbane opreme je leseni tram, špirovec, dimenzij 10 x 14 cm in poljubnih dolžin, ki se zlaga v elemente. V nizko ali visoko, daljšo ali krajšo klop, v naslonjalo in nosilec za koš. Oblike se prilagajajo terenu in potrebam. Na prvi pogled robustni, a masivni sklopi v oblikah črk l, L, U ali O ponujajo več možnosti preživljanja prostega časa – sedenje, ležanje in tudi igranje. Omogočajo bolj udobno izrabo javnega prostora. Mlade kočevske arhitektke so prepričane, da morajo javne površine upoštevati želje ljudi. Jih privabiti, da se na njih čim dlje zadržijo. Jim ponuditi več od opazovanja. Obenem pa se dekleta zavedajo, da mora biti urbana oprema všečna, privlačna. 

   
»Želele smo ustvariti dober izdelek,« začne zgodbo Tanja Štajdohar. Za piljenje ideje so imele le en dan časa. Natečaj je namreč potekal kot enodnevna delavnica v sklopu drugega Festivala lesa. Prijavljenih je bilo devet deklet, ki so se razdelile v tri skupine. Komisijo je na koncu dneva najbolj prepričala omenjena trojica, ki se pozna že dlje časa, a je prvič skupaj sodelovala na natečaju. Tram so izbrale zato, ker je lahko dostopen, ga ni treba predelati, ima standardne dimenzije, je izredno odporen na vreme in je močan. Ne potrebuje niti barve niti dodatne obdelave. »Robustnost in neobdelanost smo omilile s sestavljanjem elementov, tako da se ti dopolnjujejo, obenem pa podpirajo,« pojasni Tanja Štajdohar, ki je skupaj s prijateljicama izdelala 3D model. Prototip - prvi sistem urbane opreme - so postavili na zelenico pred srednjo šolo. To lokacijo so izbrale namenoma, saj je ena najbolj pretočnih. Skozi park med trgovskim centrom, športnimi objekti, osnovno in srednjo šolo se dnevno sprehodi množica ljudi. In prototip je uspešno prestal vse udarce. Pol leta kasneje so po usklajevanju z izvajalci in nekaj izboljšavami ob pešpoteh, reki Rinži in na zelenih površinah postavili  12 takšnih kompleksov, leto kasneje še 18. Občina je zagotovila les iz kočevskih gozdov, mojstri iz srednje šole so les predelali v urbano opremo, kovinarji pa izdelali kovinske nosilce. Nove klopi so tako postale del urbanega okolja Kočevja, mesto pa je začelo udejanjati koncept lokalnega krožnega gospodarstva. Ta temelji na lastnih virih, znanju obdelave lesa in strokovnosti mladih prebivalcev Kočevja. 

   

Za več predlogov tudi polena pod noge

 

Uspešno timsko delo na eni in nefunkcionalna raba prostora na drugi strani sta omenjene tri arhitektke in ostale mlade ustvarjalce iz Kočevja spodbudila k ustanovitvi društva Urbani brlog. Člani društva – trenutno jih je ducat – so se takoj vključili v projekt 'Vsi na ploščad!'. V Kočevju namreč že več let iščejo rešitev za prenovo mestnega jedra, letos so se jo odločili poiskati na drugačen način. Z vključitvijo širše javnosti. Zato je Občina Kočevje v okviru projekta organizirala več delavnic, na katerih so sodelovali tudi 'brlogarji'. Risanje tlorisa porušenega gradu na tla sredi mesta, predavanja, zapikovanje zastavic v maketo Kočevja, delavnice za otroke in polena pod nogami so med poletjem Kočevarje spodbudili k razmišljanju. Česa v središču mesta manjka, česa je preveč. »Previharile smo možgane,« pove Tanja in doda: »to, kar zaznavamo arhitekti, zaznavajo tudi občani.« Oboji pogrešajo urejene površine ob vodi, pa površine za igro ter za nemoteno gibanje pešcev in kolesarjev. Z nizom dogodkov in anketami so člani društva – vsi so mlajši od 30 let - skupaj z ostalimi akterji in Občino zbrali dovolj mnenj, ki bodo podlaga za izdelavo projektne naloge. Ta pa bo podlaga za novo podobo središča Kočevja – lepšo, bolj udobno in predvsem po meri ljudi.

 

Zakladi Kočevske

 

Mlajše generacije Kočevarjev pa se dobro zavedajo tudi nujnosti lokalne samooskrbe s hrano. Stopnja samooskrbe z zelenjavo je v Sloveniji zelo nizka: po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je leta 2014 znašala le 38 %. Čeprav je Kočevska zaradi svoje neokrnjene narave in zadostnih kmetijskih površin idealna za kmetijstvo in živinorejo, kmetje niso bili uspešni na trgu. »Nihče od naših kmetov ni bil konkurenčen na javnih naročilih,« pove 31-letni Andrej Mladenovič. Še več: doma pridelane hrane ni bilo moč kupiti! Tudi eden največjih ekoloških kmetovalcev, ki v Gotenici redi dvesto krav, eko mleko pa predeluje v jogurte in sire, je imel več težav z distribucijo izdelkov. Zato so se mladi domislili drugačnega načina: lani so s pomočjo Podjetniškega inkubatorja Kočevje ustanovili zadrugo. »Zadruga Zakladi kočevske je povezala lokalne pridelovalce in predelovalce hrane pod isto znamko in povečala ponudbo,« pojasni Mladenovič. Idejo o zadrugi je sicer že pred leti dal njegov sodelavec Jernej Kalan. Svetovalci inkubatorja so pomagali pri njenem ustanavljanju in poskrbeli za zagon. Ustanovni člani zadruge pa so večinoma kmetje in nekaj lokalnih podjetij. Zakladi Kočevske so postali vmesni člen med kupcem in kmetom. Kmetom so omogočili najem zemljišč in odprli vrata njihovim pridelkom - v vrtce, šole in ostale ustanove, kupcem pa sprva nakup na tržnici v središču Kočevja, zdaj pa tudi nakup domačih izdelkov prek spleta. V prvih devetih mesecih letošnjega leta so prek zadruge prodali že 2700 kilogramov hrane - od jabolk, hrušk, kislega zelja, krompirja, sira in skute do suhih sliv in domačega čaja. Pa še skoraj 2500 litrov ekološkega mleka, 1900 litrov ekološkega jogurta in malo manj kot 5000 jajc. Z doma pridelano hrano so zadovoljni tudi ravnatelji šol in vrtca, ki podpirajo lokalno samooskrbo. Zadruga deluje kot socialno podjetje in zaposluje eno osebo. Ta skrbi za delovanje tržnice, na kateri je vsako sredo in soboto moč kupiti domačo hrano, pomaga ponudnikom hrane pri prodaji in promociji in navezuje stike s potencialnimi kupci. »Naš namen je ugotoviti, česa primanjkuje v lokalnem okolju, in spodbuditi kmetovalce, da to zelenjavo ali sadje pridelajo,« pravi Branko Merhar, predsednik Zadruge. Mladenovič pa prizna, da so si v enem letu zadali preveč stvari. Ena izmed (za zdaj) neuresničenih želja je pakirnica oz. sortirnica mesa. Predpisi so namreč jasni in brez ustreznih prostorov mesa ni moč prodati. »Na Kočevskem je ogromno goveda, trenutno pa ne moremo prodati enega domačega zrezka,« povzame absurdnost situacije Mladenovič. Kljub vsemu so dosegli veliko. Tudi omogočili najem vrtičkov na obrobju mesta in jih s pomočjo študentskih delovnih brigad ogradili. Načrtov za prihodnost je veliko, prioriteta pa je pridelovalcem pokazati vse možnosti in jih spodbujati, da bi se preusmerili, morda tudi samozaposlili.

     

Avtor: Petra Šolar

Foto: Freeloaders Media House