Skoči na vsebino

SINFO, NOVEMBER/DECEMBER 2016: IGRALCA PIA ZEMLJIČ IN MARKO MANDIĆ

Ni lepšega kot dober igralski ping - pong

Pia in Marko…ona topla in bolj zadržana, čeprav na odru prav tako odločna. In on, energičen in eksploziven. Statistično naštevanje in preštevanje vseh njunih nagrad je predolgo in bi utrudilo. Pravzaprav si je dovolj ogledati njuno igro. Čeprav sta uspešna kot posameznika doma in v tujini, sta zelo povezana tudi kot intimna partnerja. Veliko jima pomeni njuna družina in zavezujoč odnos med njima. To je tisti trden temelj, ki jima daje polet tudi v izražanju umetnosti.

 

Pia, vi ste letos s prvim novembrom postali stalna članica ansambla Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Drama in že vaša prva, sicer v tem trenutku še neznana (predstava je še v študijski fazi), bo vloga v zagotovo epskem delu Vojna in mir. Nov začetek, novi obrazi…nove igralske interakcije. Kako doživljate ta svoj prihod? Z Markom bosta tokrat še sodelavca in ne samo soigralca v posamezni predstavi.

Zelo, zelo se veselim, vznemirjena sem. Seveda že vrsto let poznam kolege, z nekaterimi smo tudi dobri prijatelji, iz SNG Drame Ljubljana in MGL. Predstava Vojna in mir bo namreč koprodukcija med tema dvema gledališčema in s Cankarjevim domom. Vendar pa je res, da z njimi do sedaj nisem imela možnosti delati kot soigralka, razen z nekaterimi pri filmu. Gotovo bo to zame nov veter v ustvarjanju. Tudi mene zanima, kako se bom znašla med vsemi temi genialci (smeh). Ni lepšega kot dober igralski ping – pong in predana kolektivna igra. 

  
Vojna in Mir bo zagotovo zanimiva predstava. Kako pa potekajo študijske priprave?

Marko: Zaenkrat imamo igralci nalogo, da knjigo Vojna in mir v celoti preberemo in se tako temeljito pripravimo na srečanje z romunskim režiserjem Silvium Purcǎretejem, da bomo potem umetnini skupaj vdahnili najbolj optimalno gledališko obliko. Prvo vajo imamo 21. novembra, premiero pa že 21. januarja v Cankarjevem domu. Tudi jaz, tako kot Pia, se zelo veselim tega izziva, novih sodelavcev, dela z režiserjem, ki ima sodeč po uprizoritvah izjemno gledališko imaginacijo, in igralskega preizkušanja na odru Gallusove dvorane, posebnem in mikavnem zaradi svoje velikosti in drugačnih zakonitosti prostora.

    
Marko, vi za razliko od Pie nikoli niste nastopali v komedijah?

Marko: Pravzaprav ne. Z izjemo. Na začetku, leta 1998 sem imel vlogo v komediji Zbrana dela Williama Shakespeara (okrajšano). S sošolko Mašo Derganc sva se ravno zaposlila v Drami in bila v tisti uprizoritvi, režiral jo je Boris Cavazza, ob boku izkušenejšima igralskima kolegoma, legendama slovenske komedije, Gregorju Bakoviću in Bojanu Emeršiču. Gledaš, delaš in se učiš. To je bila super izkušnja. Da bi kasneje igral še v kakšni komediji, se ne spomnim. Možno, da sem jo jaz spremenil v tragedijo. Očitno komedija ni moj žanr. 

Pia: V bistvu je komedija žanr, ki je prav ustvarjen zanj. Zaenkrat med štirimi stenami, a ko začne, ga je težko ustaviti (smeh). 

   
Pia, vi pa imate s komedijo več izkušenj? Ne samo med štirimi stenami (smeh)?

Da. Menim pa, da je narediti dobro komedijo zelo težko. Igrala sem v mnogih, pa nisem bila vedno zadovoljna, tudi kot gledalka imam visoke kriterije za to, kar se mi ponuja, predstavlja kot komedija. Za inteligentno in subverzivno (ustrezen preobrat dogodkov, za smehom skrite boleče resnice…) komedijo, ki je tudi iskreno duhovita (brez »glumatanja in šmire«), je potrebno res trdo delo in matematična natančnost, zbranost in uglašenost igralcev na isti kod igre, pomemben je tempo, ritem cele predstave. Predvsem pa je potrebno komedijo igrati resno (smeh). Vsaj sama se tako lotevam teh vlog. Dobra komedija je lahko vrhunska predstava.


Se včasih kakšne igre naveličata, vam je morda že vnaprej dolgočasna?

Marko: So trenutki, ko se ne bi šel več. Bi celo zamenjal poklic. A so redki. In zdolgočasiš se predvsem, če so procesi dela dolgočasni. Ampak sem imel do zdaj srečo, da sem skoraj vedno sodeloval pri vznemirljivih projektih, pri katerih lahko najdeš sam, ali pa te k temu spodbudijo soavtorji, različne strategije obdelovanja včasih prav ponavljajočih se, tradicionalnih, tem, ki so vpisane v marsikatero besedilo, kot so revolucionarnost, svoboda, maščevalnost, država, ljubezen, ljubosumje, elitizem, disidentsvo, margina, sreča, nesreča, krivica, pravica itd. Teme, ki jih imamo vsak dan na jeziku, a je, ko se poglobljeno ukvarjamo z njimi, težko priti do bistva, predvsem pa pokazati in sprožiti nekaj novega. In ostrejšega. 

   
Skupaj z Markom nastopata tudi v predstavi Zapiranje ljubezni. Tam sta bila prvič edina soigralca in še intimna partnerja. Igra pa je zelo osebna. Jo je bilo težko igrati?

Pia: Naj on začne, jaz sem že samo ob misli na Zapiranje ljubezni čisto izmučena (smeh).

Marko: To je res specifična predstava. Gre za dva monologa. Najprej govori eno uro ta, ki zapušča, tokrat moški. Marko. In potem izgubi vsako priložnost za repliko. Govori samo še partnerica. Pia. Najini osebni imeni poudarjam, ker je avtor Pascal Rambert zahteval, da igralca v uprizoritvah tega besedila naslavljata drug drugega z resničnim imenom. To daje igri posebno noto. Realno ime prizemljuje. Dodatno razsežnost pa pri naši postavitvi v Mini teatru Ljubljana režiserja Ivice Buljana odpira dejstvo, da sva midva tudi intimno partnerja. Kroženje misli in emocij poteka med nama še po vzporedni, striktno privatni tirnici. Vse, kar izgovarjava, rezonira tudi na tem nivoju. Torej je intenzivnost pogojena z najinim trenutnim zasebnim življenjem. Večina gledalcev ve, da sva par, zato je mešanje dokumentarnega in fikcije še toliko bolj  prisotno. 

Pia: To sta predvsem dve odlično napisani vlogi, ki  od naju zahtevata celostno predanost.

   
Bi lahko naštela tiste vloge, ki so vaju najbolj definirale?

Marko: Težko se je opredeliti na ta način. Začetne te vsekakokor vzpostavijo, ja, in tudi definirajo. In lahko smo samo veseli, če so nam zaupali različne vloge in to z režiserji, ki imajo različne režijske poetike. V solo performansu gledališke skupine Via Negativa in režiserja Bojana Jablanovca MandićStroj sem imel priložnost narediti neke vrste revizijo svojih vlog do 2010, opaziti manire, ponavljajoče se vzorce, govorne, gibalne in glasovne elemente in jih na nek način popredalčkati. MandićStroj je uro in pol trajajoči kolaž osemintridesetih vlog, njihovih najbolj ekstremnih in značilnih segmentov. Arhiv, ki je dobil novo odrsko življenje, soigralce iz uprizoritev pa nadomeščajo izbranci iz publike. Iz zadnjega časa pa bi izpostavil Pilada Piera Paola Pasolinija, ki sem ga imel čast delati in igrati v newyorškem gledališču La Mama lani decembra. Pod taktirko režiserja Ivice Buljana smo prehod iz mitskih časov in krvnih maščevanj v dobo sodobne demokracije uprizorili silovito, fizično intenzivno, kot miks različnih gledaliških žanrov z vključevanjem performing arta. Totalni teater torej.

Pia: Meni je zelo pri srcu filmski žanr, in sicer zato, ker je intimnejši. Svojo vlogo lahko izvedeš v filigranskih detajlih. Res pa je, da je oder po drugi strani odzivnejši. Ta pretok energij med nami, ki igramo, in publiko,  je izredno pomemben, ko blestimo, in ko nam ne gre -vse se čuti in vsaka predstava znova je neponovljiva. Rada imam oboje. Tudi za vloge se ne morem odločiti. Vsaka je posebna na svoj način. Ene so bolj vidne in nagrajene, druge pa gredo neopazno mimo, a so lahko v tebi samem naredile tektonski premik. Zaradi njih si raziskoval globlje in zaradi novih spoznanj jih ne boš pozabil. 

Marko: Filmi so res zanimiv izziv. Res pa je, da je montažer filma zadnji, ki vpliva na predstavitev igralca. Če ne izbriše igralčevih »napak« so te pač vidne. V gledališču se montira sproti, v živo, vse je odvisno od danega trenutka, od izvedbe. 

    

Sodelovala sta tako z domačimi ustvarjalci, kakor tudi s tujimi? Se redno potegujeta za vloge tudi v tujini? Kako je sodelovati z enimi in drugimi?

Marko: Vstopiti v novo sredino in se poskušati afirmirati tam, kjer te ne poznajo in je samo trenutno delo merilo za vzpostavitev pozicije, je vedno dobrodošlo. Tuje okolje te sili v intenzivnejše izražanje in delovanje. Vesel sem, da sem na povabilo Ivice Buljana ustvarjal v Franciji, na Hrvaškem in v ZDA. In vsakokrat sem po vrnitvi delal na domačem terenu še z večjim užitkom. In prav tako je nujno in koristno, da prihajajo tujci k nam. Izmenjava in vpeljava novih energij plemeniti. Vedno držim pesti, da bi bil v zasedbi uprizoritve, ki jo  režira kakšen režiser iz tujine. Uporaba različnih jezikov pri takšnih projektih daje občutek, da smo v središču sveta, v metropoli.

   

V tujini imate tudi agenta?

Marko: Leta 2007 me je Slovenski filmski center, za kar sem jim zelo hvaležen, predlagal za Shooting Star in tako sem se lahko na Berlinalu srečal s casting direktorji in agenti. Od takrat me zastopa agencija Das Imperium iz Berlina in kar nekajkrat sem lahko snemal v Nemčiji. Najprej nadaljevanko Im Angesicht des Verbrechens Dominika Grafa, leta 2012 pa Lose Your Head Stefana Westerwelleja in Gold Thomasa Arslana, art western, ki smo ga v celoti posneli v neokrnjeni naravi Kanade, kar je bilo izjemno doživetje.

   

Pred kratkim sta skupaj zaigrala tudi v filmu Nočno življenje. Pia, vi ste imeli tam glavno vlogo?

Pia: Na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe) bo slovenska premiera filma Nočno življenje, Damjana Kozoleta, ki že nekaj časa potuje po svetovnih festivalih. Izvrstna izkušnja je bila zelo poseben, avtorski film, igra je izrazito minimalistična, kar mi je bil svojevrsten izziv.

Marko: To je film o družbi, v kateri je gonilna sila strah.

   

Ne morem mimo vajinih številnih nagrad in priznanj….povzeli bi jih lahko z besedo »ni da ni«….oz. pa še bo…? Sta bila katere še posebno vesela?

Pia: Vseh si vesel, potrepljajo te po rami, malo objamejo, a v resnici ne delamo zaradi nagrad. V umetnosti zame ni tekmovanja. Nagrade so nepredvidljive, odvisne od naključij  in sreče. Saj sem bila zelo počaščena za vsako priznanje, ampak to gre mimo. Ne sedim na lovorikah. 

Marko: Vedno si vesel nagrade. Paradoksalno pa je, da je pokazatelj, koliko ti posamezna nagrada pomeni, šele takrat, ko je ne dobiš. Če je bolečina prevelika, pomeni, da si jo v določenem trenutku potreboval. Rad se šalim, sploh ker komedija ni moj žanr, da je moj največji cilj prejetje nagrade Žlahtni komedijant. 

   

Ki jo Pia že ima – med drugim je namreč tudi Žlahtna komedijantka.

Marko: Res je. Ona je že na cilju (smeh). Ampak, če pa vam povem resno – najbolj me gane, ko nekdo po predstavi pride do mene, mi morda celo stisne roko in reče »hvala«. 

Pia: Tudi mene.

   

Sta zelo simpatični osebi. Nekako igriva se zdita in imam občutek, da imata lepo družino. Imata dva sinova. Ime jima je France in Voranc. Po trenutnih statistikah sta ti dve imeni nekako »starinski, literarni, nekako odrasli«. Odkod vama ideji za ti dve imeni? Ker sta kulturnika?

   

Pia: Si ji povedal?

   

To pa se sliši kot zanimiv napovednik. Kaj pa je v ozadju?

Marko: Pia je iz Slovenj Gradca, jaz iz Velenja. V obeh mestih je v govoru čutiti vpliv koroškega  narečja. In Voranc je koroško ime. Ime France sva pa izbrala, ker se nama je zdelo, da nekako paše k Vorancu (smeh). Šele potem kasneje sva našla razlagi, zakaj sva izbrala ti dve imeni (smeh). Ugotovila sva, da je Pia v otroštvu živela na Vorančevem trgu, moja družina pa do mojega prvega leta starosti na Prešernovi cesti.

Pia: Sva jih pa tudi dolgo izbirala, kajne. Voranc je bil v porodnišnici štiri dni brez imena. Pa numerološko sta ista številka, da se ne bosta kdaj pritoževala (smeh).

   

Pa veseli december? Kako ga bo preživela vaša družina?

Pia: Kot vsako leto bomo ignorirali prisilno vzhičenost, mrzlično nakupovanje daril v zadnjem trenutku. Potem bomo seveda ugotovili, da smo na polovico daril pozabili in se bomo poskušali v zadnjih trenutkih nekako izvleči iz zagate. Marko bo delal kolaže (smeh). Z družinami, ki nas povezuje taborništvo, bomo spet kje v hribih, da se bodo otroci res lahko naigrali in sprostili. Lani smo bili na Trilobitu nad Jesenicami. In seveda bomo več časa preživeli z Mandići in Zemljiči, imeli vesele večerje z vedno preveč jedmi in debate z ljubimi ljudmi.

Marko: Pa res bi rad kakšno leto napisal kakšno čestitko. Pa ni nikoli časa. Včasih pošljemo voščila šele marca. Sicer pa je naša dnevna soba okrašena z nekimi že kar dosti starimi okraski, še iz mojega otroštva. Visijo s stropa in jih pozabimo pravočasno sneti. Nekje junija. Julija. Tako nekako. Lansko leto sta fanta naredila novoletno drevo iz lego kock. Tako mini. S posebno skrivno odprtino za sladkarije. 

Pia: Kdaj tudi kaj spečemo. 

Marko: Na žalost imamo igralci prav v tem prednovoletnem času največ predstav, ampak se s Pio trudiva, da najina otroka kljub temu to vzdušje doživita. Da gremo skupaj v zasneženo in okrašeno noč. Jaz prisegam na dedka Mraza, tistega s sivo kučmo, belo brado in belkasto kožnim plaščem, zahodnjaški Božiček me ni prepričal. Miklavž nam prinese kakšno pomarančo in suho sadje. Kot v starih časih. Se spomnim, kako sva s sestro Miklavžu nastavila rdeče krožnike. In ko sem se zjutraj zbudil, je bilo poleg sadja še UHO lepilo. In sem bil presrečen. Pa več ne vem, zakaj. Najbrž mi je bil vonj všeč.


Avtor: Tanja Glogovčan

 

 

 

 

 

Pia Zemljič

Pia Zemljič je že kot študentka prejela Akademijsko Prešernovo nagrado, je prejemnica različnih nagrad za najboljše ženske vloge, tudi ona pa je prejemnica nagrade Prešernovega sklada in drugih. Svojo kariero je začela z delom v SNG Maribor, bila nekaj časa samostojna umetnica, kariero nadaljevala v SLG Celje in se pred kratkim pridružila ansamblu SNG Drame. Zaželen obraz ni samo na odrskih deskah, ampak tudi v filmskih vlogah. 

Marko Mandić

Marko Mandić je eden najbolj prepoznavnih obrazov Slovenskega narodnega gledališča SNG Drama. Njegova eksplozivnost in popolna predanost vlogam nikogar ne pusti ravnodušnega. Svoje vloge ne odigra, do njih se opredeljuje. Tudi ameriški kritiki so igranje v newyorškem gledališču LaMama, v katerem so kariere začenjali Robert Wilson, Robert De Niro, Sam Sheppard in Patti Smith, kot izredno. Je večkratni prejemnik Borštnikovih nagrad in prejemnik Nagrade Prešernovega sklada ter številnih drugih.