Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

SINFO, MAREC/APRIL 2016: CELJE, MESTO OB VODI

»Biser na Savinji«

Zgodba tretjega največjega mesta v Sloveniji je usodno povezana z vodo. Celje, v virih najprej izpričano kot keltska Keleia, je nastalo na vodi. Pogosto zamočvirjeno rodovitno polje je naseljencem ponudilo prijeten prostor, ki pa je zaradi stekanja širokega porečja Savinje pred zoženjem reke v ozko dolino proti Laškem v vsej zgodovini bilo neštetokrat podvrženo poplavljanju. Rimsko Celeio je že okrog leta 270 prizadela ogromna povodenj, ki je celo povzročila, da se je struga Savinje premaknila skoraj za kilometer pod Miklavški hrib, tja kjer teče še danes. Poplave so postale ena od najbolj zakoreninjenih nočnih mor Celjanov, za katere upajo, da se jim bodo z nedavno izvedenimi protipoplavni ukrepi in regulacijo Savinje in pritokov dokončno izognili.

 

Reka Savinja je nekoč močno zaznamovala utrip Celja predvsem s splavarjenjem pa tudi s pranjem in sušenjem perila ob njenem nabrežju. V drugi polovici 19. stoletja pa je prav reka pomenila močan zagon turizmu. Celje si je svojo privlačno podobo tedaj gradilo predvsem s kristalno čisto Savinjo. Turistični tiskani vodniki so Celju pridali novo ime: biser na Savinji. Ob slavni zgodovini rimske dobe in celjskih grofov in knezov je bila prav voda tisti magnet, ki je tujce vabil v Celje. Po letu 1870 so namreč hitro rasla ob robu mestnega parka nova in nova kopališča, za katera se je prijelo skupno ime »Savinjske kopele«. Mesto ob kristalno čisti Savinji je v poletnih mesecih ob in v vodo zvabljalo domačine in tujce, ki so si v reki iskali osvežitve.

    

 

Kopališki turizem
Zavoljo tedanje prevladujoče morale so bila kopališča ločena na ženska in moška, pogledovanja preko lesenih ograj pa so veljala za pregreho. Skladno z narodno napeto situacijo, ki je v Celju ločila vse živo in mrtvo na dvoje, so se tudi kopališča ločila na nemška in slovenska. Ločeno na moški in ženski del pa se je družabnost v Celju od 80-ih let 19. stoletja gojila tudi na kopališčih ob Savinji. Andrej Fekonja je leta 1899 zapisal: »Te savinjske kopeli so znamenita posebnost za Celje, ker so najcenejše, prijetne, pa tudi zdravilne ... ves dan se hodijo i domačini i tujci hladit od poletne vročine; zvečer pak zlasti vidiš v reki glavo pri glavi tako, da se more reči: Pol Celja leži v vodi.«

  
Po mnenju strokovnjakov pa je imela reka s toplimi izviri v toku celo zdravilno moč: »Po spričevanju skušenih zdravnikov imajo Savinjske kopele enak vpliv na človeško zdravje, kakor kopele v bližnjih Dobrnskih in Laških toplicah. Navadno se tedaj z uspehom rabijo proti protinu, občnim slabočam in posebno dobro uplivajo na kožo in živce ter splošno okrepčanje pospešujeju,« je zapisal Fekonja. »Savinjske kopele« so bile namreč nekoč to, kar so danes številna zdravilišča s svojimi toplimi zdravilnimi izviri v okolici, torej v Laškem, Dobrni, Rimskih toplicah, Rogaški slatini… Bile pa so še več, saj so imele svoje urbano nekoč močno razvito meščansko zaledje v mestu, ki je z reko spletlo uspešno zgodbo in v njej videlo tudi močan potencial.

    

Industrializacija mesta
V to romantično sliko prehoda iz 19. v 20. stoletje pa je močno načela industrializacija mesta ob Savinji, ki je stekla prav vzporedno z razvojem kopališkega turizma. Če je prihod južne železnice v mesto leta 1846 (prav letos junija bo Celje praznovalo 170. obletnico) omogočal razvoj turizmu, je še prej in bolj omogočal zagon industrializaciji, ob tem pa posredno in dolgoročno tudi degradaciji okolja. Z razvojem industrializacije ob zgornjem porečju je Savinja v Celje pritekala vedno bolj rjava in penasta in povsem neprimerna za kopanje. Močno so k onesnaženju prispevali premogovniki ob robu Savinjske doline z izpiranjem premoga pa tudi šoštanjska usnjarna, ki je do Celja naplavljala tudi dele kože in dlake. Zelo obremenjeni pa so postali tudi pritoki, ki so tekli skozi vzhodni močno industrializirani del Celja, predvsem Hudinja in Voglajna. Slednjo so v tridesetih letih 20. stoletja v celjskem časopisu Nova doba prekrstili v »Črni Nil«.

   
Šele v zadnjih desetletjih se je situacija spremenila in življenje Celja, ki se je pomaknilo poprej oddaljeno od vode spet bliže k njej. Utrip zbliževanja mesta z reko daje predvsem dolgo in urejeno sprehajališče, med novo obnovljeno knjižnico in športnimi površinami v mestnem parku pa je bil lani postavljen nov most za sprehajalce in kolesarje. Poletni utrip daje obrežju poleti tudi »mestna plaža«, kjer smo lani postavili partnerji Zgodovinski arhiv Celje, Muzej novejše zgodovine Celje in Zavod Celeia Celja zunanjo panojsko razstavo »Savinjske kopele«, ki spominja na zlate čase celjskega kopališkega turizma in odpira v novem času nov vidik sobivanja mesta z vodo. Poleti 2017 jo bomo spet obnovili.

  

 

Čolnarna Špica
Sprehajališču pa daje močan utrip tudi sodoben objekt čolnarne na Špici. Čolnarna Špica je vedno bolj prepoznaven prireditveni center, kjer se prvi januarski dan v letu v ledeno mrzli Savinji okopa vedno več junakov, predvsem pa se je s čolnarno vzpostavil nov sodoben kajakaški in kanu center, ki z domačim klubom kot prirediteljem tekmovanj in jedrom napredka mladih vrhunskih športnikov dosega številne uspehe. Duša kluba in čolnarne Dušan Konda je poln idej še za nadaljnji razvoj življenja ob Savinji. Želi si, da se nad Špico zgradi premakljivi večprekatni železni hidravlični jez, ki bi omogočil izgradnjo celjske odprte plaže na Savinji z urejenim velikim kopališčem in z vso potrebno infrastrukturo, pod jezom pa bi nastala sodobna kajakaška proga, ki bi omogočala izvedbo tekmovanj na najvišji ravni. S takšnimi idejami in projekti utegne Celje spet pridobiti lepo zveneči  naslov, kot ga je nekoč že imelo – »Biser na Savinji«.

  

Avtor: Borut Batagelj

Foto: Zgodovinski arhiv Celje

Celje ob veliki poplavi, 1901.
Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka fotografij, SI_ZAC/0524

Kopalni prizor na razglednici iz začetka 20. stoletja.
Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka razglednic SI_ZAC/1274

Pisana ženska kopalna druščina, kot jo je ob Savinji narisal Milan Majcen, 1936.
Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka rokopisov, SI_ZAC/0006

Polno nabrežje kopalcev v prvi polovici 20. stoletja.
Zgodovinski arhiv Celje, Fototeka Pelikan, SI_ZAC/1025