Skoči na vsebino

SINFO, JULIJ/AVGUST 2016: SLIKARSKI, GRAFIČNI IN RISARSKI MOJSTER ZORAN MUŠIČ

Narodna galerija bogatejša za stalno zbirko Mušičevih del

    

V Narodni galeriji so 18. maja odprli stalno zbirko del Zorana Mušiča (1909-2005), ki zaobjema umetnikova dela različnih obdobij in tehnik. Galeriji jih je poklonila in posodila Mušičeva družina. Njegova dediščina je slovenska, italijanska, francoska, vsekakor pa pripada evropski kulturni dediščini.

  

   

Mušiču smo lahko hvaležni tudi zato, ker je svoje osebne stiske izpričal skozi umetnost kot neke vrste odpuščanje. Poleg tega je prijateljeval s takratnim francoskim predsednikom Francoisom Mitterrandom, pri katerem se je zavzel, da se je francoska država odločila za priznanje Slovenije. Družina umetnikovega brata je galeriji poklonila 56 umetnin iz družinske zbirke, nadaljnjih 88 pa posodila za krajše ali daljše obdobje. Tem pa se je pridružilo še sedem Mušičevih del iz galerijske zbirke.

  

Stalna postavitev razgrinja umetnine mednarodno uveljavljenega umetnika in človeka več domovin iz različnih obdobij, v različnih likovnih tehnikah, predstavljene pa so večinoma tudi vse njegove serije, od Beneških vedut in konjičkov ter kraške zemlje do portretov in avtoportretov, kakor tudi dela iz njegovega najbolj presunljivega cikla Nismo poslednji. Trenutno je na ogled 62 del, najbolj občutljive umetnine pa bodo postopno menjali, tako da bo postavitev nenehno živa. Nacionalna zbirka likovne umetnosti doslej sicer še ni bila deležna tako obsežne donacije. Darilo je dragoceno, obče pomembno in zelo osebno, v simbolnem smislu pa je popotnica novemu začetku in novemu stoletju Narodne galerije. Zamisel za poklon del Mušičevih del Narodni galeriji in s tem slovenski javnosti je nastala predvsem v želji, da bi v teh materialističnih časih "prinesla med nas neko vzpodbudo, nekaj lepega in duhovnega," je povedala umetnikova nečakinja Vanda Mušič. Kot je dodala, se je zbirka ohranila tudi na račun osebnega odrekanja v težkih časih, zdaj pa je pravi čas, da jih omogoči vsem na ogled. Odprtja razstave se je udeležil tudi poznavalec Mušičevih del Jean Clair, član Francoske akademije znanosti in umetnosti.

   

Med Benetkami in Parizom

  

Glavnina razstavljenih umetnin je del umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič. Dela zajemajo skoraj celotno Mušičevo ustvarjalno obdobje, od leta 1935, ki jih je umetnik naslikal kmalu po dokončani zagrebški akademiji, pa do leta 1999, ko je ustvaril zadnje serije.

   
Slikarski, grafični in risarski mojster Zoran Mušič (1909-2005) je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Svoje motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Zanimanje evropske javnosti je pritegnil z upodabljanjem konjičkov, svetovno prepoznavnost pa je dosegel s ciklom Nismo poslednji. Znane so tudi njegove vedute Benetk ter starostni avtoportreti.

   

Mušič se je rodil v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan. Dela v galeriji so skušali predstaviti kronološko in tematsko.

 

Tudi zato, ker je Mušič v določenih obdobjih slikal serije, v katerih se je ponavljala motivika. Te serije je ustvarjal v različnih tehnikah. Motive je denimo sprva razvijal na papirju med risanjem, nato je šel na olje in se vmes lotil grafike. Resnično je bil vsestranski umetnik.

   

Vanda Mušič je ob razstavi zapisala, da je bila družinska zbirka "rojena iz ljubezni med bratoma in njune medsebojne navezanosti". Zoran Mušič je bratovi družini podarjal, kar je pač imel - umetniška dela. Sprva je to počel tudi z namenom, da bi družina "nekaj le imela, če bi bila sila", nenazadnje pa zato, da bi Maca, kot je rekel nečakinji, vedela, da ima tudi strica. Kljub temu, da je družina Mušičevega brata živela skromno, ni nihče pomislil, da bi slike prodali.

   

Osebne risbe

  

Posebnost družinske zbirke je, da ima veliko spominsko vrednost. "Absolutne dragocenosti so Mušičeve najbolj osebne risbe, ki jih je podarjal družini, še posebej pa nečakinji Vandi. Med svetovno znanimi podobami iz serije konjičkov bodo na primer razstavljene male, osebne risbice, ki jih je Mušič kot rojstnodnevna darila ustvaril posebej za nečakinjo. Prav tako bo na ogled družinska božična voščilnica s konjički, izdelana v tehniki suhe igle. Med posebnostmi bo tudi ciklostil risbe V kopalnici, ki jo je Mušič narisal po osvoboditvi Dachaua, ko so zaporniki čakali na transport. Te risbe so v njegovem opusu velike dragocenosti. Večino jih je po svetovnih muzejih razdal za časa življenja.

  

Beneški akvareli (1946-1948) bodo na ogled v prvi sobi. Mušič je začel Mušič barvno vesele motive, kot so omenjeni akvareli ter konjički, slikati po prihodu iz Dachaua. To lahko razumemo kot nek način zdravljenja, barve je potreboval. Šele v 70. letih je svojo bolečino izpel skozi cikel prizorov iz koncentracijskega taborišča Dachau Nismo poslednji. Nekaj del iz cikla je dobilo osrednje mesto tudi v Narodni galeriji.

   

Prav poseben eksponat pa bo poskusno tkanje tapiserije, ki jo je umetnik ustvaril za nato uničeno križarko Augustus, na kateri so bile številne umetnine. Originalno tapiserijo sicer hrani Narodna galerija moderne umetnosti v Rimu.

  

Narodna galerija je iz zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič pridobila 144 del, od tega je 29 olj in akrilov, 81 grafik in ena tapiserija, 40 del pa je nastalo v različnih risarskih tehnikah na papirju. Družina Mušičevega brata je galeriji podarila 56 del, druga pa posodila. Dela na papirju bodo v galeriji zaradi občutljivosti menjali na pol leta. Prva menjava se postavitvi obeta novembra, ko bo zamenjana skoraj polovica del.

   

Poleg Narodne galerije se lahko z močno zbirko Mušičevih umetnin pohvalijo Moderna galerija, Umetnostna galerija Maribor ter Kambičeva zbirka v Metliki. V Dobrovem imajo razstavljeno stalno zbirko grafičnih del, ki jih je muzeju podaril Mušič. Umetnikova dela v svojih zbirkah hrani večina najpomembnejših svetovnih muzejev 20. stoletja, kot so Tate Modern, Muzej moderne umetnosti v centru Georges Pompidou in Kunstmuseum Basel, vključena pa so tudi v številne pregledne razstave evropske umetnosti.

   

Avtor: Vesna Žarkovič

Foto: arhiv Narodne galerije

Jean Clair: Mušič je bil edinstven v iskanju lepote v truplih

Do zadnjega kotička napolnjen avditorij Narodne galerije je ob otvoritvi  nagovoril umetnostni zgodovinar in član Francoske akademije znanosti in umetnosti Jean Clair, velik poznavalec dela Zorana Mušiča in njegov dober prijatelj. Kot je dejal, je Mušič eden največjih slikarjev današnjega časa s presunljivo morfologijo aktov oziroma trupel.

  

Spregovoril je o nenavadnem obisku "slovenskih politikov" v centru Georges Pompidou v Parizu leta 1986, ko so postavljali razstavo Dunaj - Radostna apokalipsa (1880-1938). Kot je pojasnil, je pri postavitvi s težavo premagal odpor Parižanov, saj je bil Dunaj takrat še vedno odsoten v francoskem kulturnem prostoru. V času razstave je dobil klic, da ga v pisarni čaka slovenski minister za kulturo s svojim kabinetom. Bil je presenečen, saj Slovenija takrat še ni obstajala, a so mu prišleki pojasnili, da bo kmalu. Bil je vesel, saj se je spomnil prijatelja Mušiča, ki mu je o Sloveniji vedno pripovedoval z močnimi čustvi.

   

Mušiča, s katerim je prijateljeval štiri desetletja, je spoznal prek Georgesa Lambrichsa, takratnega vodje literarne revije La Nouvelle Revue Francaise, ki je objavil Mušičeve zapiske o Dachauu. Ti so Claira presunili, saj je dotlej poznal Mušiča le kot umetnika konjičkov Krasa.

  

Mušič je bil po Clairovih besedah rojen v času gotovosti, a je bil že v rosnih letih priča razpadu sistemov in njihova žrtev. Račun so mu izstavili tako Italijani kot Nemci, bežal je pred obojimi. V Benetkah, kje se je sicer počutil varnega, ga je našel gestapo in ga povabil v vrste nacističnih enot SS. Njegovo odklonitev so pospremili s posmehom in deportacijo v Dachau, je povedal Clair.

   

Umetnostnega zgodovinarja je pri Mušičevem delu - po Dachau - najbolj presenetila njegova morfologija aktov. To niso herojski ali erotični akti pač pa grozljivi prikazi "trupel, ki ne ubogajo več želja, pač pa le še duha", je dejal. Mušič je prikazal krhka, razpotegnjena trupla brez pravih razmerij, ki bodo kot suhe vejice bržčas počila. Sam je trupla, ki so ležala na kupih kot skladovnice drv, označil za "bela kot gorski sneg" oziroma "podobna galebom na morju". Trupla je večkrat primerjal tudi z drevesi, ki so jih v gozdu posekali in so zdaj razmetana ležala po tleh, je povedal Clair. Po njegovih besedah je Mušič v njihovi grozi znal ugledati lepoto. A ta umetnost je daleč od italijanske, ki prisega na lepoto in francoske, ki poveličuje razum, je pojasnil Clair. V zadnjem obdobju, ko se je, kot je dejal Clair, "večkrat izgubil v noči spominov", je nastalo več portretov starca, ki ga je postavil v povsem melanholično vzdušje, razklanega med žalovanje in bes. To je bilo "njegovo obdobje črtnega sonca".Jean Clair je bil med drugim 18 let direktor Picassovega muzeja v Parizu. Pripravil je več razstav del Zorana Mušiča, med njimi tudi najpomembnejšo - veliko retrospektivo v Grand Palais v Parizu leta 1995.