Skoči na vsebino

SINFO, JULIJ/AVGUST 2016: ALEŠ FEVŽER - FOTOGRAF

»Živim za dobro fotko«

Fotografiral je vse, bil je na vseh celinah. Je edini slovenski fotograf, ki je bil delovno na vseh 13-ih dosedanjih olimpijskih igrah, odkar je Slovenija samostojna država. Letošnje v Riu bodo že 14-e. S svojim fotoaparatom je ujel vse slovenske medalje, od prve Iztoka Čopa in Denisa Žveglja do tiste najbolj krvavo priborjene Petre Majdič.

    

Če fotografiraš z užitkom, če želiš prikazati najboljše, kar lahko neki šport ponudi gledalcu, bodo tudi fotografije zanimive in dobre, je prepričan. Živi za fotografijo, ne pozna ure, dela podnevi ali ponoči – ni razlike, šteje edino dobra fotka. 

   

Zanj dobra športna fotka ni samo tehnično dovršena, največ šteje, če fotograf posname izbruh sreče in nenadnega veselja, ki je neponovljiv. Prednost daje čustvom pred akcijo. “Mravljinci mi gredo po telesu, ko se spomnim koliko čustvenega naboja je ob poslušanju slovenske himne, ali pa katere druge himne, ki igra v čast zmagovalcu. Nekaj neponovljivega. Najbolj si zapomniš slike, ki so dejansko fotografije veselja in polne spontanosti. Ne tistega, ko dobi športnik medaljo okrog vratu, ampak veselja, ko se zave, da mu je uspelo. Gre za hipec, ki lahko traja sekundo, dve. In če ti uspe ujeti to emocijo, je to nekaj najboljšega. Športni fotograf zmeraj išče dobro akcijsko fotografijo. Poznati moraš šport, ki ga slikaš, ob tem pa moraš imeti tudi dobro opremo. To, da zna dobro fotografijo narediti prav vsak, je daleč od resnice. Zares znamo samo športni fotografi, ker imamo vsakodnevno prakso. V zadnjem času, ko je digitalna fotografija tako popularna in ponuja možnost eksperimentiranja brez stroškov, se ljudje lotevajo marsičesa, ampak ko govorimo o položaju, ko imaš kot športni fotograf eno samo možnost, da v tisočinki sekunde ujameš nastop smučarja ali skakalca se ne moreš igrati.”

   

 

OI – velik izziv za fotografa

  
V tistih 17 dneh, kolikor trajajo olimpijske igre, je osredotočen le na delo. “Hočeš posneti čim več fotografij, jih urediti in arhivirati. OI niso le še eno veliko športno tekmovanje, ampak gre za posebno doživetje. Poln si adrenalina in nečesa močnejšega od tebe. Ko je konec, se izprazniš in potrebuješ nekaj časa, da se ponovno sestaviš. Za športnega fotografa so olimpijske igre dejansko izziv prav zaradi tega, ker se toliko dogaja in je prisotnih toliko več emocij, ki se jih tudi gledalci zavedajo. Tam dojameš zakaj se športniki tako zelo veselijo, ko na olimpijskih igrah osvojijo kakšno medaljo, ali zakaj so, če jim ne uspe, žalostni.” Kako uspe fotografirati vse slovenske športnike? Na srečo slovenskih športnikov ni tako zelo veliko oziroma niso tako zelo močni v vseh disciplinah, zato upa, da mu bo to uspelo. V živo, se pravi v času nastopa, je ujel vse nosilce medalj. Uspešnost njegovega dela je tako odvisna tudi od uspeha naših športnikov. Kako lahko svobodnjak iz Slovenije sploh konkurira velikim fotografskim agencijam? “Nikoli ne moreš konkurirati velikim agencijam, ki na pomembne tekme pošljejo po pet, šest svojih fotografov, postavljenih povsod. V dvoranskih športih si te velike agencije privoščijo tri, štiri fotografe ob igrišču, enega na tribuni, še ene ga pod stropom in močnejša ko je agencija, večje možnosti ima še za posebna dovoljenja za fotografiranje. To se mi zdi tudi razumljivo, ker oni s svojimi fotografijami oskrbujejo ves svet, jaz pa v najboljšem primeru slovenske medije in pokrovitelje slovenske olimpijske reprezentance.”


Albertville 1992 – začetek olimpijske zgodbe

 

Njegova olimpijska zgodba se je začela z zimsko olimpijado v Albertvillu leta 1992 s prvimi samostojnimi slovenskimi zimskimi olimpijskimi igrami. So se v teh 24 letih olimpijske igre zelo spremenile? “Blazno. Pritisk medijev se veča iz leta v leto in zato sem lahko zelo srečen, da sem začel leta 1992, ko je bilo priti na zimske igre precej lažje kot danes, ko ima Slovenija na voljo le tri fotografska mesta in deset novinarskih. Z internetom in spletnimi mediji se je pa število novinarjev in tudi fotografov še dodatno povečalo. Mislim, da se olimpijskih iger udeleži okoli 1200 fotografov. Danes, v času medijskega buma in digitalnega medija, lahko velike agencije zlahka posnamejo vse športnike. Včasih smo fotografirali na film je bilo to teže že zaradi sistema dela. Me pa žalosti, da se morajo organizatorji danes žal vse več ukvarjati z varnostjo na olimpijskih igrah. Vsepovsod so skenerji, pregledi, akreditacije itn. Fotografe, medije in tudi gledalce sicer to zelo jezi, ker kamorkoli pridejo, naletijo na vrsto.  Delaš vse, da bi bil hiter, da bi se hitro premaknil z ene lokacije na drugo, potem pa te vrste in čakanje na vsakem vstopu na štadione ali tiskovno središče. Zanimivo je tudi to, kako se je z leti spreminjala tehnika. Do leta 2000, ko so bili v uporabi še filmi, so bili čisto drugi časi. Fotografiral si, potem si moral dati diapozitive ali barvne negativ filme na razvijanje. Ampak takrat tudi ni bilo tega pritiska po takojšnji objavi kot je danes. 

    

Športna fotografija ostaja njegova velika ljubezen

  

Predvsem zato, ker je večina športnikov, pa naj bodo prvič na igrah ali pa velike zvezde, zelo preprostih , ljudskih in nekompliciranih. Z njimi je užitek delati pa naj gre za portrete, kjer imaš z njimi stik ali pa samo fotografiranje njihovega nastopa nekje ob robu igrišča. Najlepše zimske olimpijske igre so bile zanj v Lillehamerju leta 1994, ker so Norvežani zanesenjaki v športu in so znali poskrbeti za enkratno vzdušje. Močno se se mu vtisnile v spomin tudi poletne igre v Avstraliji leta 2000, kjer je srečal številne zanimive ljudi, saj so tudi Avstralci tako kot Skandinavci nori na šport Žal mu je, da je komercializacija športa vse večja, s čimer se seveda izgublja čar. Veseli ga, da je na OI še vedno glavna nagrada medalja in ne denar.

   

In s kakšnimi pričakovanju gre v Rio? “Starejši ko si, manj je vznemirjenja pred odhodom, saj dobro veš kaj te čaka. V Riu sem bil že trikrat. Ni ravno varno mesto, saj so me pred 15-imi leti, ko sem z fotoaparatom hodil naokrog, vsi gledali kot nekakšen lahek plen. Ko sedaj razmišljam o tem, se moram predvsem sreči zahvaliti, da me niso oropali. Sicer se pa že sedaj veselim slovenskih uspehov in upam tudi novih medalj, saj je veliko lepše delati, ko Slovenci osvajajo medalje. Iz prejšnjih iger se spomnim, da se je vsak športnik zelo veselil odličja, a najbolj čustveni so bili Brigita Bukovec in Andraž Vehovar v Atlanti, Tina Maze v Sočiju pa Čop in Špik v Londonu, ki je bil tudi njuno slovo od olimpijskih nastopov. Veselja ob odličjih je vedno veliko, a ko so v krogu favoritov je veselje včasih manj spontano  kot takrat, ko jo športnik medaljo osvoji nekoliko nepričakovano in je zato toliko lepše.''

    

Avtor: Vesna Žarkovič

Foto: osebni arhiv