Skoči na vsebino

SINFO, MAREC/APRIL 2017: PROF. DR. JADRAN LENARČIČ

Presežki, izstopanje iz okvirov ter prodor v nove, še nedosežene razsežnosti

Že tretji mandat vodi največji in najbolj vplivni raziskovalni institut v državi, Institut Jožef Stefan - podobo slovenske znanosti. Je doktor elektrotehnike, mednarodno veljavo pa je dobil z raziskavami v robotiki, predvsem z raziskavami biorobotike in humanoidnih robotov. Je predavatelj na domačih univerzah in gostujoči profesor na tujih, kot cenjen strokovnjak pa zaseda različne funkcije v mednarodnih organizacijah, povezanih z znanostjo in raziskovanjem. Bil je tudi pobudnik in vodja serije simpozijev, na katerih predstavljajo najnovejše izsledke s področja robotske kinematike.

 

 

Prof. dr. Jadran Lenarčič. Foto: STA

Lenarčič je prvikrat zasedel mesto direktorja IJS leta 2005. Odtlej sodeluje v delovnih skupinah za prenovo visokošolske in znanstvenoraziskovalne zakonodaje ter v množici svetov na ministrstvih in v drugih organih Slovenije. Institut Jožefa Stefana se je  v ocenjevanju evropskih raziskovalnih institucij, univerz in drugih organizacij s področja znanstvenega raziskovanja uvrstil na visoko sedemintrideseto mesto. Agencija Thomson Reuters, ki preverja objave in citiranje znanstvenih člankov, je ugotovila, da se IJS v primerjavi z nemškim znanstvenim inštitutom Max Planck, ameriškim laboratorijem v Los Alamosu in najuglednejšim francoskim raziskovalnim centrom CNRS uvršča na tretje mesto, za nemškim in ameriškim ter pred francoskim. PO teh podatkih je najuspešnejše področje na institutu fizika, ki  je glede na število zaposlenih raziskovalcev, dosegalo celo več objav od fizikov s preostalih treh inštitucij. IJS v celoti pa je uspešnejši tudi glede na to, koliko denarja porabi za raziskave.

     

Predlagali ste, da bi se sistem financiranja spremenil. 

Poleg tega, da je obseg financiranja znanstvenega in tehnološkega raziskovanja v Sloveniji majhen,  ima naš sistem tudi nekaj strukturnih napak. Podobne ustanove v svetu so deležne tudi institucionalnega financiranja, mi pa pridobivamo prihodke le prek projektov, torej samo tekmovalno. Tekmovalni način ima sicer vrsto dobrih strani, saj nas sili, da smo ves čas 'v formi', onemogoča pa, da bi institut izvajal lastno razvojno politiko. Direktor in znanstveni svet dejansko nimata denarja, s katerim bi usmerjala delovanje instituta, imajo ga le raziskovalci za svoje projekte. 

 
Močno poudarjate, da se je spoznanje in vedenje o vlogi znanosti, raziskovanja, ustvarjalnosti in znanja v širšem smislu izgubilo, ali vsaj popačilo v vseh družbenih podsistemih, celo v znanosti sami. 

Res je. Na žalost sta se pozornost in delovanje slovenske družbe preusmerila na po moje  manj pomembne in nerazvojne teme. Ukvarjamo se z bolj ali manj populističnimi vprašanji, ki privlačijo medijsko pozornost. Želim pa, da bi se Slovenci končno le posvetili premisleku o svoji usodi, premisleku, kako izboljšati razmere in vključiti v svoj razvoj ves potencial, ki ga premoremo. Pri tem vidim ključno vlogo znanstvenega in tehnološkega raziskovanja kot podlago za gospodarski in širši družbeni razvoj. Predvsem pa si želim doživeti ta mentalni preboj, na katerega čakam že vsaj petindvajset let. 

 

Že teh nekaj podatkov kaže na cenjenega znanstvenika, katerega stališča so vedno jasna, ostra in zavezana znanstveni resnici.
Pri svojem delu sem s srcem, drugače me tu nebi bilo, to je vse. In ščititi moramo najboljše, kar imamo. In imamo kar nekaj pomembnih raziskovalcev in vrhunskih dosežkov, ki pa so, poudarjam, plod ne toliko sistemskih, temveč spontanih rešitev. Gre predvsem za uspehe posameznikov, ne pa nekega organiziranega inovacijskega sistema. Temeljne, aplikativne in razvojne raziskave nastajajo dokaj nenačrtno. K sreči naš institut presega to povprečje, a si vseeno želimo, da bi bil sistem vzpostavljen bolj celostno, tako kot je bilo zapisano v raziskovalni, inovacijski strategiji Slovenije. Seveda pa bi za korenito spremembo inovacijskega sistema potrebovali dodaten denar. Danes bi vrednost ene kave na mesec na prebivalca prispevala k temeljitemu preobratu. Bolj se moramo tudi zavedati, da se rezultati znanosti ne pokažejo na kratki rok, to je vedno delo na dolgi rok, ki ima običajno veliko posrednih učinkov. Vsekakor še nismo družba znanja v najbolj žlahtnem pomenu besede. Domača znanost pa  je vredna le, če lahko tekmuje s tujino.


Zaposlujete mlade, najbolj talentirane ljudi z vrhunskim znanjem, pripravljeni so tekmovati s celom svetom. 
Švici je na primer jasno, da bodo zmagovalci, če bodo imeli dobro znanost. To tam razume vsak posameznik. Pri nas žal tega razumevanja ni. Morda kot narod težko sprejmemo dejstvo, da je znanost v bistvu abstraktna, ker se ukvarja z nečim, česar še ni, ampak šele bo. Vlogo znanosti lahko razumeš šele takrat, ko gledaš naprej, ko imaš vizijo. Prav te pa nam primanjkuje. 


»Vaš« institut se uvršča med najvidnejše v Evropi in svetu, zato o dobrem vodenju verjetno  ni velikih dvomov.
Naš institut je neka posebnost, že zaradi svoje velikosti. Zaposlenih je skoraj 1000 ljudi in smo edini multidisciplinarni raziskovalni institut v Sloveniji. Ta kritična masa ljudi ustvarja močan duh sodelovanja med različnimi skupinami, neko zdravo tekmovanje in nenehno dokazovanje, ki žanje dobre uspehe. Smo prav gotovo posebni, saj takega instituta ni tudi v Evropi. To nas v evropskem prostoru dela zelo močne, pri evropskim projektih smo eden najbolj uspešnih partnerjev in tudi najbolj uspešni pri pridobivanju sredstev, čeprav delamo z dosti manj denarja kot primerljive ustanove v Nemčiji ali Švici. 


Skrivnost vašega instituta so torej visoko motivirani ljudje. 
Vsekakor. Zaposlitev na našem institutu je velik privilegij. Že zato, ker je ogromno selekcij preden se pride do sem. Najprej moraš biti najboljši študent, nato doktorant in kasneje še postdoktorski raziskovalec,  potem moraš imeti še poseben značaj, neko pripadnost poklicu znanstvenika – raziskovalca in biti pripravljen za to živeti. Naš institut je res specifično okolje. Gre za maso ljudi, ki se ukvarjajo  s fiziko, kemijo, biologijo in informacijskimi tehnoilogijami, okoljem, avtomatiko, jedrsko tehiko itd. Veliko je mladih ljudi, petina zaposlenih  je tujih raziskovalcev. To okolje ustvarja duh, ki se mu ne reče institut, ampak institut Jožef Stefan.

 

Kar dokazujete navsezadnje tudi vi. Teče vaš tretji mandat vodenja, na institutu pa ste zaposleni že vse od začetka vaše kariere, ki se počasi izteka. Vaša edina, prva in zadnja služba.
Moj prispevek ustanovi je med drugim nedvomno pripadnost. Pri nas velja rek: enkrat inštitutar – vedno inštitutar. Tudi ljudje, ki so bili tu le za krajši čas, se radi vračajo in vzdržujejo vezi. Gre za nekakšen kulturni fenomen. Že prvi direktor Anton Peterlin je dejal, da IJS ni le znanstveno, temveč tudi kulturno središče. In to je eno moje glavnih poslanstev - biti kulturno središče. Ta duh ves čas gojimo, tudi zato, ker nosimo ime najbolj slavnega Slovenca vseh časov, Jožefa Stefana. Kjerkoli po svetu vsi poznajo Stefanov zakon. 


Govorite o kulturni ustanovi, kako blizu pa je znanost kulturi?
Kultura je propogostokrat napačno pojmovana le kot umetnost. Kultura je nekaj mnogo širšega. Naš institut na primer je center naravoslovno tehnične kulture. Poleg tega, kot je znano javnosti, deluje na IJS kar pomembna likovna galerija s stalnimi razstavami, sodelujemo tudi z ministrstvom za kulturo. Naši zaposleni se družbeno angažirajo na raznih dogodkih, ki niso le znanstveni. V kratkem načrtujemo Stefanove dneve, kjer odpremo vrata javnosti. Na takšnih dogodkih ne govorimo le o znanstvenem raziskovanju,  letos na primer, bomo razpravljali o trenutnem stanju v slovenski družbi, o realni virtualnosti, kot sem jo poimenoval.


Realni virtualnosti?

Živimo v času,  kjer se vesti s pomočjo socialnih medijev zelo hitro razširjajo, ne glede na to ali so resnične ali ne. Te postanejo realnost, ker imajo realen vpliv na naše življenje in namesto, da bi se ukvarjali z resničnim stvarmi, se ukvarjamo z virtualnimi. Na ta način se širijo laži in umetne samopodobe, v katerih smo vsi lahko vse. To postaja sestavni del družbe realne virtualnosti.

     

Prof. dr. Jadran Lenarčič je prvikrat zasedel mesto direktorja IJS leta 2005. Foto: STA

Doživljam vas kot raziskovalca z dušo in srcem.

Res sem raziskovalec v vseh področjih svojega življenja. Kamorkoli  pridem, začnem iskati spremembe, še najbolj v oblikovalskem smislu. Prihajam iz obmorskega Kopra, kjer sem kot otrok živel v okolju, zaznamovanem z beneško arhitekturo. Iz tega črpam tudi veliko mere domišljije. Že Einstein je rekel, da je znanje omejeno, domišljija pa lahko obkroži svet, saj nima meja. V tem smislu se doživljam tudi sam - raziskovalec z vsemi prvinami, vztrajnostjo in predanostjo delu z domišljijo in vizijo, ki te vleče in usmerja. V znanosti in umetnosti je ustvarjalnost temelj, saj omogoča doseganje presežkov in s tem izstopanje iz okvirov ter prodor v nove in še nedosežene razsežnosti. Njeni nasprotnici sta topoglavost in zaprtost. Ustvarjalnost se bolje razvija tam, kjer je dovoljen dvom in kjer se ni prepovedano motiti, kjer je manj konformizma in trmoglavosti ter več svobode in izmenjave. Status pravega znanstvenika razumem tako, da maksimalno uživa v vsem, kar dela in da nenehno dvomi v lastne dosežke. Napredek posameznika, skupine, družbe in sploh celotne civilizacije pa sloni na presežkih ustvarjalcev na vseh področjih človeškega delovanja. 


Niste eden tistih, ki bi mu bilo delo v breme.
Kje pa, daleč od tega! Včasih mi kdo reče, da mora biti težko ob tako zahtevni službi gojiti še moje likovno delovanje. Jaz bi kar umrl, če ne bi mogel več početa vsega tega. To je moja obsesija, to sem jaz. 

 

Kot ljubiteljski slikar, tudi član društva likovnih umetnikov, čeprav brez formalne slikarske izobrazbe, verjetno doživljate svet v podobah.

V glavi si nenehno ustvarjam podobe, ki jih, če jih ne dam na platno, zadržim v glavi. Vse življene že slikam. To je moja ljubezen že od otroštva. Slikam abstrakcijo, ker mi ta dopušča več ustvarjalnosti. Podobe beneškega Kopra iz časa otroštva se mi ves čas prikazujejo - ulice, hiše, cerkve, dimniki, od katerih niti dva nista enaka, glasovi ptičev, pljuskanje morja v mandraču, vonj razpadajočega morja, hupanje ladje, ki prihaja v pristanišče… vse te podobe in občutke preslikavam na svoja platna… Razmišljal sem o študiju slikarstva, ampak me je bilo strah, da bom zgubil velik del svojih drugih talentov pa tudi kako bom s tem preživel. Zanimal me je celo tudi študij filozofije in sociologije, ta širina mi danes pride prav pri vzpostavljanju stika z ljudmi.

  
Očitno vam starši z napačno vzgojo niso odrezali kril.
Nikoli mi nista ničesar prepovedala. Starša sta bila izredno zanimivi osebnosti, naravno bistra. Vse sta mi dopuščala in dovoljevala. Je pa res, da si že kot otrok nisem pustil ukazovati, vedno sem se počutil odraslega. Takrat nisem hotel biti otrok, zdaj pa vse bolj prepoznavam otroka v sebi. Prepričan sem, da je najbolj ustvarjalen prav človek, ki mu uspe v sebi ohraniti otroka. Bili smo družina, kjer se je gojila ustvarjalnost, za kar sem staršem izjemno hvaležen. Ustvarjalnosti je več v okoljih, kjer je več znanja, raznolikosti in prepiha, kjer obstaja kultura, naklonjena muzam. Znanje, raznolikost in kultura so tri stranice bazena presežkov. Znanost in umetnost sta obe ustvarjalna in intelektualna procesa. Vse to pa spodbuja neka notranja muza, nek impulz, nekaj iracionalnega. Tudi znanstvenika k ustvarjanju spodbuja umetniška muza, želja po nečem novem, kar ni še nihče ustvaril. Pri umetniku in znanstveniku gre za enak proces. 


Temeljni način dela je za vas torej popolna svoboda ustvarjanja, oziroma se strinjate, da direktor raziskovalce pusti pri miru in jih ne ovira pri delu...
.. ter dopušča odprte razprave na vseh ravneh. Prepričan sem, da o pomembnih družbenih vprašanjih naj ne bi odločali le politiki ali ekonomisti, ampak tudi ljudje , ki so sicer dejavni v družbi. 

  
Kako odgovarjate na vprašanje kako pomagati gospodarstvu, da bi s pomočjo znanosti postalo bolj konkurenčno? 

Temeljna znanstvenoraziskovalna dejavnost in povezovanje znanosti z gospodarstvom sta ključna za razvoj Slovenije v prihodnosti. Glede na to, da je znanost v naši družbi pojmovana zelo abstraktno, ni dovolj zavesti o tem, da znanje pripomore k uspešnosti na vseh področjih, od gospodarstva, kulture, sociale.

 

Kakšen razvoj znanosti napovedujete v prihodnje? 
Največ razvojnih možnosti ima nanotehnologija kot možnost poznavanja procesov na atomski in subatomski ravni, robotika ima prav tako ogromno razvojnih možnosti, ker bo vstopila v vsakdan, ko bodo roboti podobni ljudem. Razvijala se bo civilizacija robotov, ki bodo med seboj komunicirali, povezava človek stroj ima veliko prihodnost. Tu so še novi materiali, biokemija, informacijske tehnologije.

   
Kaj pa vaša zamisel o Silicijevi dolini?
Moje prepričanje je, da v Sloveniji silicijevo dolino že imamo oziroma da smo zelo blizu temu, da bi jo imeli. To je ljubljanski Vič, saj so tam zbrane vse fakultete tehnike in naravoslovja ter raziskovalni inštituti. Prepričan sem, da bi tak prostor pritegnil ljudi z vsega sveta. Potrebno bi bilo investirati v to okolje v infrastrukturo in urbanistično ureditev. Predpogoje pa imamo, to so predvsem ljudje.

   
Vaša želja za čas čez tri leta, ko se boste upokojili?
Da nikoli več v življenju ne bi oblekel obleke in kravate. V kratkih hlačah in majici, popackani od slikarskih barv in s čopičev v roki si želim v barvah preživljati ustvarjalna leta in v tem maksimalno uživati.

    

Besedilo: Vesna Žarkovič

 

 

Na Institutu Jožefa Stefana se znanstveniki ukvarjajo s skrivnostmi nanotehnologije, biotehnologije, računalniških algoritmov in pospeševalniki delcev. Sodelovali so pri odkrivanju Higgsovega bozona in razjasnjevanju vprašanja, kam je v vesolju izginila antimaterija. Za oboje so si odškrnili košček Nobelovih nagrad. Izdelali pa so tudi samočistilno prevleko za bombažne tkanine, atlas slovenske znanosti ter analizirali slovenski meteorit, meteorit Jezersko. 

Trije najbolj vidni dosežke inštituta v preteklem letu sodijo v področja fizike, kemije in informacijskih tehnologij. Prvi je najhitrejši računalniški spomin na svetu. Potencial tega odkritja je velik, saj je hitrost spomina dandanes glavna ovira pri nadaljnjem razvoju računalnikov. Drug dosežek je bil na področju piezoelektričnih materialov, ko smo pojasnili njihove lastnosti v odvisnosti od vgrajenih nečistoč. Tretji pomemben dosežek pa je bil miniaturni EKG senzor srčnega utripa, ki ga bo proizvajalo neko slovensko podjetje. Gre za osebni senzor, ki preko prenosnega telefona zbira vitalne podatke o delovanju srca. Vsi trije dosežki so prebojni na svetovnem trgu znanosti in tehnologij.