Skoči na vsebino

SINFO, MAJ/JUNIJ 2017: REKA V ARHITEKTURI JOŽETA PLEČNIKA

Urbani prostor ob reki Ljubljanici je danes najprijetnejši del mesta

Užitek je spiti kavo, v kateri od mnogih obrečnih ljubljanskih kavarnic in uživati ob pogledu na reki Ljubljanico ali Gradaščico, Tromostovje, tržnico in ljubljanski grad. Marsikdo, ki obišče Ljubljano prvič jo doživi kot mediteransko mesto s pogledom na planine in obilico zelenja. 

    

Tromostovje se nahaja v samem središču Ljubljane, na Prešernovem trgu. Je najbolj znan in priljubljen ljubljanski most, kjer poteka stalno živahno dogajanje. Foto: Aleš Fevžer

Vendarle pa morja tu ni, planine pa se vidijo od daleč. Res pa je, da je tu ustvarjal Jože Plečnik – arhitekt, ki je ljubil vse lepo in je iz prestolnice svoje domovine želel in tudi uspel narediti mesto z dušo – mesto, ki ostane v spominu – tudi zaradi Plečnikove večne arhitekture. Ostalo pa je življenje in vrvenje znotraj te prekrasne scenografije. In tudi zato je Ljubljana tako prisrčno mesto. 

    
Reko je arhitekt Jože Plečnik z urejenimi obrežji in mostovi približal ljudem in s tem oživil sredozemski značaj mesta. Element vode je postal eden  vodilnih urbanih motivov Ljubljane. Ko se danes sprehodite ob reki Ljubljanici, začutite utrip mesta, ki diha pozitivno, sproščeno in zeleno. 

    
Prestolnica je zaradi arhitekturnih rešitev Jožeta Plečnika zaživela ne samo kot sklop arhitekturnih objektov, ampak kot prostor duhovne kulture, umetnosti, športa, politike, ljubezni in kot sprehajališče. Še posebej pa je mesto zaživelo s preureditvijo rek Ljubljanice in Gradaščice. 

    

Vodna os

  

Element vode je Plečnik videl kot ustrezno dopolnitev arhitekture. Postopno urejanje mesta mu je pomenilo umetniško delo v nastajanju. Z ureditvijo vodne osi ter umeščanjem dreves in drugega rastlinja, ki ga je razumel kot pomembno arhitekturno sredstvo, je Plečnik mestu ob Ljubljanici vdahnil sredozemski značaj. 

   

Ljubljana že stoletja živi s svojo reko. Tu je nastanek mesta pogojevala prav reka kot pomembna prometna pot. Vendar pa je Ljubljanica, ko se je z njo začel urbanistično ukvarjati Plečnik, služila zgolj kot kanal za odplake, ki je občasno poplavljal. Po ureditvi Grubarjevega kanala v mestu ni bilo več poplav. Transport po reki je tekel do gradnje NUK, ko je Plečnik dobival opeko z Vrhnike po vodi.

   
Plečnik je stremel k povezavi obeh bregov Ljubljanice. Njegov vzgled je bilo vzdušje ob bregovih Tibere v Rimu in vzdušje v Benetkah. Jože Plečnik je uredil reko v samem centru mesta in v delu Ljubljane, ki ga imenujemo Trnovo, kjer je v bližini stala tudi njegova hiša.

   
Urbani prostor ob reki, ustvarjen po meri človeka, je danes zagotovo najprijetnejši del mesta. Plečnikovo vodno os predstavlja ureditev porečja Ljubljanice od Špice nad Trnovskim pristanom, ureditve izliva Gradaščice, preoblikovanja nabrežij Ljubljanice v središču mesta, Čevljarskega mostu, Tromostovja in tržnice z neuresničenim Mesarskim mostom do zapornic, kjer reka zapušča strnjeno mesto. 

   
Arhitektura zapornice je zasnovana tako, da jez sestavljajo trije oporniki – piloni. Vse skupaj spominja na arhitekturo templjev. Poseben in svečan vtis okrepijo še stebri z dorskimi kapiteli z nekakšnimi etruščanskimi posodami, izklesanimi z zmajevimi glavami, na drugi strani pa stebri z jonskimi kapiteli s stiliziranimi človeškimi glavami, ki nosijo brv čez reko. Ostrešje opornikov je poudarjeno z okrasnim vencem.

   
V okrasju lahko prepoznamo prvine egipčanske, grške in etruščanske umetnosti. Plečnik je s temi elementi opozoril na pomembnost vode v življenju različnih civilizacij in poudaril spomin na antično preteklost Ljubljane.

    

Trnovski pristan. Foto: Dunja Wedam/STO

Ureditev porečja reke do Trnovskega pristana

 

Tudi Trnovski pristan je sledil Plečnikovi zamisli o povezavi mesta z reko. V ta namen je zasnoval terase, ki se spuščajo do vode, in nastal je park ob reki. Sama ureditev Trnovskega pristana je bila zelo preprosta: poleg teras je dal Plečnik zasaditi vrbe, pod njimi pa je postavil klopi. Eleganca zasnove je izhajala iz rahlo zavitih teras, ki sledijo toku reke in posnemajo valovanje. Terase in samo ime »pristan« spominjajo na pristanišče za kamen, ki so ga vozili iz podpeškega kamnoloma (kamnolom Podpeč).

 

Gradaščica in Trnovski most

 

Plečnik je imel najprej v načrtu širšo ureditev Gradaščice, vodo okoli reke je želel predelati v park in postaviti okoli njega vile ter tu »narediti raj oz. kraj, ki si lepšega ni misliti.« To je bilo tudi še v času, ko je bila Gradaščica še reka in ne takšna kot je danes – bolj potok kot reka. 

   

Glavno oblikovalsko prvino ureditve porečja ob Gradaščici predstavlja zelenje, ki bodisi kot posamezno drevo, drevored, gruča dreves ali živa meja poteka na obeh straneh vodotoka, katerega nabrežje porašča trava. Zadnji del toka Gradaščice od mostu pred trnovsko cerkvijo do izlitja v Ljubljanico tvori drevored divjega kostanja, kasneje so bila zasejana tudi drevesa nekaterih drugih vrst, kot so javorolistna platana, robinja, navadna breza in druga, medtem ko mesto perišč (prostorov, stopnic za pranje perila) označujejo vrbe žalujke.

  

Trnovski most je most preko reke Gradaščice, ki povezuje ljubljanska mestna predela Krakovo in Trnovo. Posebnost mostu so drevesa, ki rastejo na njem. To in dejstvo, da je most širok 17 metrov, kaže, da ga je Plečnik zasnoval kot trg pred trnovsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Mostno ograjo zaključujejo piramide, v sredi mostu pa je na eni strani kip sv. Janeza Krstnika, delo kiparja Nikolaja Pirnata, na drugi strani pa zelo strma piramida. Te tu ne stojijo naključno, ampak so del kompozicije ljubljanskih piramid. V to kompozicijo sodita še piramida nad vogalnim vhodom v Križanke in Zoisova piramida, kompozicijo pa zaključuje Marijin steber na Šentjakobskem trgu. Drevesa, ki rastejo na Trnovskem mostu, imajo malo zemlje, zato jih pogosto menjavajo, Plečnik je dal tam prvotno zasaditi ciprese. Sedaj »tržni prostor« na mostu zamejujejo breze. Zaradi tega je ta most eden redkih v Evropi, na katerih rastejo drevesa.

   

Reka je ločevala Krakovo in Trnovo, ki sta bila nekoč usmerjena vsaka v svojo dejavnost. Na levem bregu – v Krakovem – so bili nekoč ribiči, v Trnovem pa čolnarji. Široki betonski stopnišči ob reki sta bili namenjeni krakovskim in trnovskim pericam. Z mostom je želel Plečnik oba dela mest poenotiti. 

     

Trnovska cerkev sv. Janeza Krstnika. Na sredini mosta nad Gradaščico stoji kip zavetnika Trnovske cerkve. Na vsaki strani Trnovskega mostu so v kamen na fasadi mosta vklesani napisi ljubljanskih predmestij, ki ju povezuje most: Krakovo in Trnovo. Foto. Mostphotos

Čevljarski most

    

Na mestu Plečnikovega mostu, postavljenega v letih 1931 in 1932, je nekoč stal lesen most. Ob mostu so imeli svoje delavnice čevljarji, po katerih je dobil tudi ime. Zanimivost takratnega mostu je bil Kristusov kip na njegovi južni strani, ki je danes ohranjen v cerkvi sv. Florijana. 

    

Šuštarski (čevljarski) most je ime dobil po čevljarjih, ki so na njem v svojih kolibah izdelovali in popravljali čevlje. O njem poje tudi slovenska pevka Majda Sepe: »Čez Šuštarski most, levo na Mestni trg, desno na Stari trg, po spomine, po mladost na Šuštarski most.« Foto: Mostphotos

Čevljarski most si je Plečnik, podobno kot Trnovskega, zamislil kot široko ograjeno ploščad, ki povezuje dva različna dela mesta. Enako kot Tromostovje je Čevljarski most izdelan iz umetnega kamna. Mostu dajejo značilen videz ograja s preprostimi stebriči ter visoki stebri različnih velikosti s kroglami na vrhu. Osrednja dva med njimi nosita svetilke in sta nekoliko nižja, kar daje podobi mostu svojevrstno dinamiko. Most je okrašen tudi ob straneh spodaj, in sicer z vencem v geometrijskem vzorcu. 

    

Besedilo: Tanja Glogovčan

  

Viri:

  • Gruden, M: Uporaba krajinskih prvin v delu arhitekta Jožeta Plečnika, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2012
  • Andreja Jan: Zasnova Plečnikovega načrtovanja prenove Ljubljanice, Urbani izziv, letnik 12, št 1/01, str. 52-58
  • Andrej Hrausky, arhitektov bilten, Plečnikovi mostovi, Kako je Plečnik reko približal mestu, št. november 2012, str. 12-18

 

 

    

Tromostovje

 

Ta ureditev je eno Plečnikovih najpomembnejših del, kjer je še posebej opazna njegova velika ustvarjalnost. Pri Tromostovju je Plečnik zasledoval vrsto ciljev: odnos do starega, vzpostavljanje mediteranskega značaja mesta, povezava reke z mestom in prenos Prešernovega trga preko Ljubljanice.

  

Z ohranitvijo starega kamnitega mostu, ki ga je vgradil v novo kompozicijo, je Plečnik pokazal spoštovanje do obstoječe arhitekture in tudi izjemen primer arhitekturne rešitve. Plečnik se je zavedal, da je le trenutek v razvoju civilizacije, ki mu lahko doda svoj kreativni prispevek.

    

Plečnik je v Ljubljani želel poudariti njen mediteranski značaj, saj se ni strinjal  s podobo podeželskega avstro - ogrskega mesteca. Zato se je zelo potrudil, da je s pomočjo stopnišč na obeh brveh ustvaril vzdignjen portal mosta po vzgledu beneškega. Stopnišča vodijo k vodi, kjer je na eni strani Plečnik uredil javne sanitarije. Na drugi strani stopnišče povezuje spodnji nivo tržnic z ribarnico. Tudi na ta način je Plečnik reko približal mestu. Vse tri mostove je Plečnik poenotil z ograjo iz balustrov po beneškem vzoru. Na novi ograji iz umetnega kamna je predvidel krogle. Plečnik je z njimi želel ustvariti vtis ljudi, ki hodijo preko mostu. Če med hojo gledamo proti drugim ograjam, se nam, zaradi perspektive, zdi, da se te krogle premikajo vzporedno z nami in ustvarjajo vtis, da na mostu nismo sami. 

Človek, ki ni mislil nase

 

Jože Plečnik je imel izreden čut za lepoto. Lepota misli, ki ga je obhajala pri ustvarjanju, je izražala njegovo hrepenenje po večnosti. Iz lastne duhovnosti je dušo izražal v svoji ustvarjalnosti. Odprt je bil za materialno in duhovno lepoto. »Lepota in življenjska radost, ki ju je Plečnik ujel v kamen, les in kovino, sta le drobec tistega neizmernega in nikomur znanega bogastva, ki je tako bohotno živelo v njem, ki je bilo njegovo življenje samo. Nase, na ta vsakdanji svet, na njegove tegobe in radosti, ni mislil mnogo, tudi ob smrti je ostal to, kar je bil vse življenje: umetnik.« Tako je o Plečniku (del citata) nekaj dni po njegovi smrti zapisal Ciril Zlobec v članku Človek, ki ni mislil nase, ki je bil objavljen v časopisu Dnevnik 18. 1. 1957.