Skoči na vsebino

SINFO, JANUAR/FEBRUAR 2017: KOSTUMOGRAF ALAN HRANITELJ

Zaljubljen v čarobnost pravljic

Je sogovornik, ki ga ne pozabiš. O njem razmišljaš. Predvsem zato, ker je eksplozija talenta in srečnih naključij.  Spada med tiste osebe, za katere si  želiš, da bi imel še priložnost spiti kavo z njimi. Saj res… Alan Hranitelj kave ne pije. On si je ob najinem srečanju v ljubljanski kavarni Union naročil čaj.

 

 

Alan Hranitelj. Foto: Mike Crawford

Zdi se nedostopen, a je povsem drugačen. Veder, nasmejan, sproščen. Najprej me vpraša: »In o čem se bova pogovarjala?« ter se nasmehne. Po vsej verjetnosti že zelo vajen takih klepetov. Pa vendarle se zdi, da je ta klepet drugačen v nasprotju z vsemi ostalimi. Tak občutek lahko da samo človek, ki je ustvarjalec in ne nekontroliran ego. Zanima me, ali je težko, ko si kostumograf zamisli nekaj, stroški in čas pa ga omejujejo, da bi dosegal »najvišji cilj«. »Ne, zame je vse izziv. Rad delam in ko sem kakorkoli omejen, to sprejmem. Vedno sem omejen. Včasih je stvari lažje narediti, drugič težje. Cenim vsako ekipo. Od šivilj pa do igralcev ali plesalcev. To so moji ljudje. « V nadaljevanju pojasni: »Poslušam režiserja, njegovo vizijo. Če reče, da želi postavitev v prejšnjem stoletju, je to zame ok. Prav tako, če je postavitev vezana na danes.« 

   

Kot da si na različnih koncih sveta

 

Alan Hranitelj živi v Ljubljani. Sem je prišel na povabilo slovenskega režiserja Dragana Živadinova, ko je bil še srednješolec. Prvi projekt, pri katerem je sodeloval kot kostumograf, je bil Krst pod Triglavom. Od takrat dalje je po besedah Hranitelja »tudi zame Ljubljana najlepše mesto na svetu. Tukaj sem odrastel in se oblikoval v osebnost.« Pravi, da ljubi majhnost Slovenije in njeno raznolikost ter možnost da si lahko v 45 minutah v različnih pokrajinah, kot da si »na različnih koncih sveta« in ne samo, da se vrtiš okoli glavnega mesta. Posebej pri srcu mu je ljubljanski hrib Golovec, rad pa se sprehaja tudi po Plečnikovih Žalah. 

    

Dogajanje kot vrtiljak


Alan Hranitelj seveda ne ustvarja samo v Sloveniji. Njegov talent ni zaprt duh v steklenički. Pri njem se samo »dogaja«. »Včasih kar ne dohajam niti sam vsega, »pravi. Morda to izhaja iz tega, da sem že od malega hrepenel po kreativnosti. Kot majhen otrok sem bil čisto zaljubljen v Disneyjeve pravljice. Moje najljubše pravljice in vso čarobnost okoli teh. Vedno se mi je zdelo, da je treba delati na svoji osebnosti in na svoji kreativnosti. In pri tem me je vedno vzpodbujala moja izjemna  mama in tudi moja sestra. 

   
Nekaj časa v Milanu se je ukvarjal tudi z modnim oblikovanjem, vendar je ugotovil, da ta poklic ni pisan njemu na kožo. To pojasnjuje: »Jaz potrebujem druge izzive, izhodišča, ki dovoljujejo večjo širino kreativnosti, odprtost, druge aktivnosti in drugačne komunikacije. Všeč so mi tako majhni kakor tudi seveda megalomanski projekti.« Spet ponovi: »Da, res imam srečo. Dogodki me sami najdejo. To je moja življenjska pot. Moja usoda.«

   
Alana zanima tako filmska kakor tudi gledališka kostumografija. Rad dela z ljudmi, ponavadi so to igralci in plesalci. V medčloveških odnosih ne razlikuje med profesionalnostjo in človeškostjo. Najpomembneje zanj je, da je predstava dobro narejena. Seveda pri oblikovanju kostumov za predstavo ima v mislih svojo idejo, ampak je zanj zelo pomembno, kako se v kostumu igralec dobro počuti. Kostum se da vedno prilagoditi pa še vedno kot kostumograf ostajaš pri svoji »viziji«. Veliko igralcev že zelo dobro osebno poznam in pri njih že pri osnovni skici upoštevam njihove želje.«

   
Ko smo bili majhni smo vsi radi šli v cirkus. Pravljičen kraj, kjer se dogaja nekaj neverjetnega. Kjer nastopa slon Jumbo. Zdaj so cirkusi drugačni, vendar še vedno vznemirljivi. Akrobacije in neverjetni kostumi. Alan Hranitelj je imel priložnost delati v enem od najboljših,  v kanadsko  gledališko – akrobatskem cirkusu Cirque du Soleil. » Po naključju so našli katalog z mojimi kostimi in bili navdušeni. Odločili so se, da me želijo imeti v svoji ekipi. To je bila neverjetna izkušnja. Predstave zanje delajo vrhunski umetniki. S takšnimi, torej vrhunskimi umetniki, delam tudi v Sloveniji. Vendar pa so v Sloveniji finančne zmožnosti druge in so seveda zato tudi kreativne možnosti drugačne.«

   
S Cirque do Soleil je Alan Hranitelj sodeloval štiri leta. Kostume je pripravil za predstavo Zarkana, ki je bila premierno uprizorjena leta 2011 v radio City Music Hall v New Yorku. Od novembra 2012 predstava neprekinjeno igra v Aria Resorts v Las Vegasu v Ameriki. 

    
V tem trenutku se Alanu Hranitelju ponovno najbrž spet dogaja. Kolikor vem je najbrž v Rigi, na Dunaju ali pa celo v Ljubljani. Tam namreč trenutno ustvarja. 

  
»In potem ste se od tam spet vrnili v Slovenijo? Pa ni za vas premajhna?, mu postavim pravzaprav standardno vprašanje. Odkima. »Nisem omejen s prostorom. Slovenija ali tujina, povsod imam možnost ustvarjati. Res je, dobro se počutim tudi v tujini. V velikih mestih. Včasih jih potrebujem. Ampak v Slovenijo se bom vedno z veseljem vračal in tu ustvarjal, ker sem tukaj doma.« 

    

Besedilo: Tanja Glogovčan

Dosedanji opus Alana Hranitelja šteje tristo pet in šestdeset kostumografij in sodelovanj pri različnih projektih, najpogosteje pri projektih za gledališče, opero in klasični balet. Kot kostumograf je sodeloval tudi pri sodobnih plesnih predstavah, filmu in televiziji.

  

Njegova dela so uvrščena v štiri stalne umetniške zbirke: Narodni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Moderna galerija Ljubljana in Pokrajinski muzej Maribor. Poleg tega pa je tudi mednarodno priznan umetnik. 

Foto: Osebni arhiv

Predstava Leonce in Lena, politična satira in romantična komedija, režiserke Mateje Koležnik v kostumografiji Alana Hranitelja. 

Foto: Osebni arhiv
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Desertna kolekcija – miniaturne kreacije. Nastalo je sedem majhnih bitij, vsako od njih ujeto v svojo barvo in obliko. Kreacije so nosila imena: Lepa Helena, Kardinalske jagode, Kleopatrin napoj, Tisočlistna korenčkova torta, Metin sorbet, Sladica Ane Pavlove in Jasminovi metuljčki, si lahko ogledate v izložbi blagovnice Maxi v Ljubljani.

Foto: Osebni arhiv

Črne maske so opera v dveh dejanjih (petih slikah) slovenskega komponista Marija Kogoja. So ne le najboljša slovenska in v svetovnem merilu primerljiva opera, ampak so tudi eno izmed najboljših umetniških del v zgodovini vse slovenske umetnosti. Črne maske so bile koprodukcija med SNG Opera in balet Ljubljana, Opero in baletom SNG Maribor in Evropsko prestolnico kulture 2012 (Maribor).