Skoči na vsebino

SINFO, JANUAR/FEBRUAR 2017: 150 LET DRAMATIČNEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI

Zmagovita pot k najlepši iznajdbi duha na Slovenskem

Dramatično društvo v Ljubljani je začetnik slovenskega gledališča moderne dobe. V svojem razvoju od je prehodilo tri velike in pomembne razvojne stopnje: organizirano delovanje, institucionalizacijo in profesionalizacijo slovenskega gledališča. S tem je ustvarilo temelje za novo dobo v slovenskem gledališkem razvoju, dobo evropeizacije. 

 

 

Stanovsko gledališče v Ljubljani, 1892.

Med glavnimi gibali nastanka Društva je bilo vsesplošno hotenje, ki se je na začetku druge polovice 19. stoletja rodilo med slovenskimi razumniki, da Slovenci potrebujemo svoje, slovensko gledališče.  A do tega je privedla tudi vsa poprejšnja gledališka zgodovina: od Trubarjevega dialoga med očetom in sinom v Abecedniku  prek gledališča jezuitov in kapucinov do Linharta in po njem Drabosnjaka; od gostujočih Innsbruških komedijantov in laških operistov do 100-letnega predhodništva nemškega gledališča (ustanovljenega l. 1765). 


Močan je bil zgled Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča moderne dobe in zgodnjega predhodnika Dramatičnega društva. Vsi ti elementi so skupaj s splošnimi gledališkimi zgledi in vplivi časa (opaženimi pri večjih narodih) ter pomladjo narodov (l. 1848) porodili razširjeno zavest o nujnosti ustanovitve narodnega gledališča pri Slovencih. Dramatično društvo je imelo že svoje predhodnike oziroma zametke, ki so nastali v času med Metternichovim in Bachovim absolutizmom (1848‒1851): do Slovenskega društva v Ljubljani (1848‒1851), Gledališkega društva Leopolda Kordeža (1850-1850) in Narodne čitalnice ljubljanske (1861‒1867). 


Mlade rodoljube so k ustanovitvi Dramatičnega društva (ustanovni občni zbor je bil 24. aprila 1867) ob že omenjenih kajpak privedli tudi spodbudni uspehi na čitalniškem odru. Obenem  so spoznali, da je treba gledališče čitalnice preseči, da gledališče ne more biti hkrati zabavišče, kulturna ustanova in tribuna za razglašanje pohlevnih rodoljubnih gesel. Odbor novoustanovljenega društva, ki je štel dvanajst članov, je za predsednika izvolil Luko Svetca, za podpredsednika Petra Grassellija in za tajnika Josipa Nollija. Kako ambiciozno podjetje je bila ustanovitev,  se nazorno vidi iz pravil Dramatičnega društva, ki jih je zasnoval Josip Stare, dodelali pa so jih Stare, Grasselli in Josip Nolli.   

    

Igralec Anton Cerar Danilo.

Ne le malo boljše zabavišče

 

Ko je l. 1868 postal predsednik Dramatičnega društva Fran Levstik, je bistveno dopolnil člene društvenih pravila, pri čemer je skušal zlasti spodbuditi nastajanje izvirne slovenske dramatike. Njegove  zasluge  so v današnji perspektivi prelomne v tem, da ima nepopustljivo pred očmi in zastavlja besedo za tako slovensko gledališče, ki ne bo le malo boljše zabavišče, temveč najvišji hram umetnosti, ki ga, je zapisal, »estetični sodniki imenujejo najvišji cvet vse poezije na zemlji«. Bil je eden redkih s kompleksno vizijo o slovenskem gledališču prihodnosti,  a žal z vizijo, ki se v prevladujočih političnih, družbenih, kulturnih in socialnih razmerah šestdesetih let 19. stoletja objektivno ni mogla uveljaviti.

   

Med prednostnimi nalogami Društva je bila tudi gledališka šola, ki jo je Društvo ustanovilo l. 1869 in je z krajšimi zastoji delovala vseh petdeset let.  Ni še dosegla ravni, da, da bi igralski kader usposobila za gledališki poklic, zato pa mu je dala nekaj osnov gledališke gestike in retorike, usposobila ga je, da je sploh lahko gledališko deloval. In prav s tem je odigrala svojo pionirsko vlogo. Društvo se je obenem  zavedalo, da učitelji v dramatični šoli ne morejo učiti le s praktičnimi napotki, temveč da potrebujejo tudi teoretsko podlago. Zato je poskrbelo tudi za izdajo prvega slovenskega teatrološkega dela Priročne knjige za glediške diletante, ki je izšla l. 1868 in je tudi prvi gledališki učbenik pri nas. Podoben dosežek Društva je tudi dramska zbirka Slovenska Talija, zbirka prevedenih in izvirnih dramskih del, ki jo je Društvo začelo izdajati l. 1867. Z njo je Društvo dobilo knjižnico dramskih predlog za oblikovanje repertoarja, ki je sčasoma narasla na 120 zvezkov. Tudi s tem je postavilo enega od svojih vogelnih kamnov. 

    

Igralec Ignacij Borštnik.

Končno nastaja umetniško gledališče

   

Ko je leta 1882 stopil na oder največji slovenski igralec poznega 19. in začetka 20. stoletja Ignacij Borštnik (1778‒1882), je to bilo simbolno znamenje za začetek pravega umetniškega gledališča. A  trajalo je približno do januarja 1885, do njegove glavne vlogo v uprizoritvi Nestroyeve Danes bomo tiči, da je javnost prepoznala njegov veliki talent. A Borštnik je že leta 1894 odšel v večje, zagrebško gledališče in pustil za sabo precejšnjo praznino, ki so jo sprva zapolnili češki igralci. K ustvarjanju slovenskega gledališča so poleg Borštnika veliko prispevali tudi druge pomembni interpreti. V zgodnje igralstvo Dramatičnega društva sodi tudi Josip Nolli, ki je do l. 1875 nastopal kot organizator, igralec, pevec, prevajalec, tudi pisec izvirnih iger, po mednarodni karieri baritonista (1875‒1890) pa je predvsem kot režiser povzdignil operno ustvarjalnost v Deželnem gledališču. Veliko je k dvigu glasbenega odra prispeval Fran Gerbič, ki se je po uspešni evropski karieri kot dramski tenor l. 1886 vrnil v Ljubljano in tu med drugim postal dirigent pri Dramatičnem društvu. Poleg omenjenih so na odru premikali meje še Zofija Borštnik Zvonarjeva, Anton Verovšek, Avgusta Danilova, Anton Cerar Danilo, Hinko Nučič in Milan Skrbinšek, kot organizator, učitelj v gledališki šoli in teatrolog Anton Trstenjak, kot dramatik Ivan Cankar, kot intendanti pa Fran Govekar, Friderik Juvančič in Hinko Nučič. Med Čehi so v času po Borštniku najmočnejši pečat pustili: igralec, režiser in intendant Rudolf Inemann, igralec Rudolfa Deyl in dirigent Hilarij Benišek. Pomenljiv je tudi napredek v repertoarju. Ta dolgo temelji na trivialni dramatiki, burkah, igrokazih, veseloigrah in spevoigrah. Ko začne Društvo leta 1892 uprizarjati v novo zgrajenem Deželnem gledališču (današnjem SNG Opera in balet Ljubljana) pa repertoar obogati cela vrsta del svetovne dramatike in opere. 

   
Dramatično društvo si prostore novega Deželnega gledališča sprva deli z nemškim gledališčem in se v njih vse bolj uveljavlja. Ko Nemcem sožitje postane pretesno, si l. 1911 sezidajo svoje Jubilejno gledališče Franca Jožefa (današnjo SNG Drama Ljubljana). Ta stavba leta 1919 po odhodu Nemcev postane dramski oder skupnega Slovenskega gledališča.

     
Ko l. 1900 nastopi svojo gledališko pot še vedno nepreseženi slovenski dramatik Ivan Cankar, se pokaže, da njegove drame še prehitevajo duha časa in pričakovanja občinstva. Zato najprej obotavljivo stopajo na slovenski oder, na široko pa se jim vrata nanj odprejo šele po prvi svetovni vojni. 


Po veliki krizi med letoma 1914 in 1918, ko je gledališče 4 leta zaprto, v njem pa se naseli kinematograf, se slovensko gledališče znova postavi na noge. S podržavljenjem ustanove v novi državi Kraljevini SHS l. 1920 postane sistemsko financirana kulturna ustanova, ki simbolno priča o kulturni dozorelosti nacije.  
   

Besedilo: Štefan Vevar

Foto: Arhiv Slovenskega gledališkega inštitutu

 

 

Igralka Zofija Borštnik Zvonar, žena igralca Ignacija Borštnika.
Igralec Anton Verovšek.