Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

ZGODBA PALAČE NA RIMSKI V LJUBLJANI

 

Med francoskimi vojaki, ki so prikorakali na slovensko ozemlje, se je tu in tam našel kakšen, ki je tukaj tudi ostal. Zakaj pa ne? Lepa dekleta in prijazno okolje res niso bila za vnemar! Marsikateri si je  ob vojaških  pohodih pridobil kar nekaj premoženja. Prvih nekaj dni je vsak lahko »nabiral« zase; če bi vse to nosil nazaj domov, je vprašanje, kaj bi sploh ostalo. Med njimi je bil  menda nekdo, ki je bil že prej podjeten trgovec. Ker je postal v času osvajanj še premožnejši, topla Goriška in njena dekleta  pa so ga zamikala, je tam pač ostal. Bil je baje zelo bogat. O tem naj bi še danes pričal hrib- Bavconov hrib (203m, blizu Stare gore), kot so tistega trgovca s kožami začeli  imenovati domačini (bos, bovis  lat.  govedo).

 

Potomci so ohranjali vezi  z Francijo, baje so še dolgo tja hodili na sezonska dela. Mnogim pa je ostalo kar nekaj tiste trgovske in potovalne žilice. Kar nekaj  starejših generacij še v prejšnjem stoletju je bilo še vedno trgovcev. Še danes se nekateri med njimi temu niso izneverili.

 

Drugi potomci pa kar nehote najdejo zopet povezavo z Francozi. Leta 1797 je Napoleon  z balkona velike palače bodočega glavnega mesta Ilirskih provinc nagovoril njene prebivalce.  Le leto zatem je malo naprej nastal majhen vrt, ki je preživel vse do današnjih dni.

 

Čez kakih  200 let od Napoleonovega govora je neka gospa enega izmed tistih, ki nosijo nekaj spomina na te čase v  svojem  priimku, privedla pred to veliko palačo. Najprej ni bil preveč navdušen. A veličina sicer danes na zunaj bolj klavrne stavbe in želja po obnovi tega  ga je premamila. Odločil se je, da bo nekdo s tem priimkom  zopet bival v vsaj delu te nekoč mogočne stavbe.  Zakaj pa ne, saj je le malo naprej še vedno vrt v katerem  prebije kar veliko svojega časa.

 

Nič ni bilo do tedaj še znanega o  zgodbici  trgovca s kožami francoskega porekla. Šele kasneje jo je  razkril  prijazni, tudi z njegovim  priimkom povezani obiskovalec  vrta.  Je morda kdo nezavedno iskal svoje rodovne korenine? Zgodbica namesto pravljice za lahko noč. Morda, morda pa tudi ne? Preveč  je povezav, preveč zvez, ki vodijo  k istemu izvoru. 

 

Iščemo zgodbice -  zakaj pa ne!  Lahko so izmišljene ali pa resnične. Odvisno s katere plati jih gledamo. Francozi so bili mojstri zanje. Tam kjer jih ni bilo, so jih  naredili. Je ta izmišljena ali  je  v njej zrno resnice, bo pokazal čas. Stavba  in vrt sta preživela vse do današnjih dni in  sta  še kako povezana s Francozi. Je torej tudi palača zgodbica?

 

 

 

Dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana