SPOMENIKI ZASLUŽNIM MOŽEM

Baltazar Hacquet (1739 ali 1740–1815)
Francoski inštitut Charles Nodier, Ljubljana, Breg 12

Hacquetov spomenik

 

Ljubljana, Gornji trg 4

 

Baltazar Hacquet (1739 ali 1740–1815), zdravnik, naravoslovec in humanist, je bil v letih 1766–1787 rudniški kirurg v Idriji, pozneje učitelj anatomije in kirurgije na ljubljanskem liceju in zaslužen raziskovalec slovenskega okolja.

Ob dvestoletnici odhoda iz Slovenije na Poljsko, nato na Dunaj, kjer je umrl, so mu na hiši na Gornjem trgu odkrili spominski reliefni portret.

 

V profilu ga je upodobil kipar Albin Ambrožič, modelacija je slikovito razgibana in kompozicija pravokotnega reliefa z napisi dekorativno razporejena.

 

 

Nodierov spomenik

 

Ljubljana, Breg 12 (dvorišče Francoskega inštituta)

 

Francoski inštitut Charles Nodier v Ljubljani ima na dvorišču zgradbe portret pisca, po katerem je imenovan. V času Napoleonovih Ilirskih provinc je Charles Nodier (1780–1844) živel in delal v Ljubljani, kjer je bil začasno knjižničar in urednik časopisa Télégraphe officiel (1812–1813).

 

O Sloveniji je pisal tudi po vrnitvi v Francijo. Kipar Jakov Brdar je zmodeliral prepričljivo živ portret z ostrim pogledom in sledmi secesijskega sloga v ozkem pokončnem rezu oprsja brez ramen, podaljšanem z glavo, in v vijugastih linijah ovratnice in reverjev suknjiča.

 

Namestitev bronastega portreta je načrtoval arhitekt Marjan Ocvirk, odkrili pa so ga leta 1938.

  

 

Povezava:

Francoski inštitut Charles Nodier

 

 

Valentin Vodnik (1758–1819)

Vodnikov spomenik

 

Ljubljana, Vodnikov trg

 

Od 1889. leta stoji na odprtem živilskem trgu spomenik slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku (1758–1819), duhovniku, ki si je v duhu razsvetljenstva prizadeval za kulturo slovenskega naroda in v času Ilirskih provinc za uveljavljanje slovenščine v šolah.

 

Avtor spomenika Alojzij Gangl je uveljavil svojo umetniško voljo predvsem v bronastem kipu Vodnika, a se obenem trudil, da bi bil tudi podstavek čim bolj likovno čist, brez okraskov. Na srednjem delu spomenika je spredaj bronasti napis Vodnik in zadaj verz: »Ne hčere ne sina / Po meni ne bo: /Dovolj je spomina, / Me pesmi pojo«.

Bronasti venec na prednji strani, sveženj (fasces), črki R in F (République Française), prisegajoča roka na vrhu svežnja in napis A Vodnik pod vencem so bili dodani kmalu po proslavi 120-letnice Napoleonove Ilirije 1929. leta.

 

Prvo pobudo za postavitev Vodnikovega spomenika je dal ob proslavi 100-letnice pesnikovega rojstva Lovro Toman. Leta 1869 je Janez Bleiweis podpisal razglas, ki vabi Slovence k zbiranju prispevkov za  spomenik. Šele 1887. leta je Pisateljsko podporno društvo v dogovoru z Matico slovensko in ljubljansko mestno občino ustanovilo nov odbor, ki je spomeniško nalogo v dveh letih uspešno dokončal. Kipar Gangl je kip zmodeliral in odlil na Dunaju. Spomenik so postavili na tedanjem Valvazorjevem trgu pred nekdanjim licejem, ki je bil v potresu 1895. leta poškodovan in kasneje porušen. Na praznem prostoru se je pozneje ustalil živilski trg.

 

 

Povezava:

Utrinki Slovenije

 

 

 

Vir: Ljubljansko kiparstvo na prostem /Š. Čopič, D. Prelovšek, S. Žitko, Lj. 1991