Skoči na vsebino

ROKOVNJAČI

Rokovnjaško gibanje se na Slovenskem pojavi v 18. stoletju. Prvi val traja nekje do konca obstoja Ilirskih provinc, drugi nastopi med leti 1825 in 1843, tretji val pa sledi med leti 1848 in 1853.

 

Rokovnjači so bili dezerterji iz vojaške službe in vojaški begunci. Pobegnili so v gozdove, kjer so živeli v trdno urejeni skupnosti.  Skupnost so sestavljali vojaški dezerterji, v svojih vrstah pa so imeli tudi ženske, otroke in starejše. Mnogo privržencev so imeli v bližnjih mestih, trgih in vaseh.

 

Rokovnjaštvo je bilo pravzaprav tudi ena od oblik razbojništva. Rokovnjači niso delali in niso imeli svojih dohodkov, zato so bili odvisni od lastne iznajdljivosti, tudi od kraj po vaseh. Ljudje so se rokovnjačev bali, včasih pa so se z njimi tudi spopadli.

 

Rokovnjači so se sporazumevali s posebnim jezikom - rokovnjaščino. Slovenski pisatelj Josip Jurčič je o rokovnjačih začel pisati roman "Rokovnjači", dokončal pa ga je Janko Kersnik.

 

O rokovnjačih je v svojih spominih pisal tudi maršal Marmont, prvi generalni guverner Ilirskih provinc: »Razuzdanost teh tatov in razbojnikov je bila tako velika, da si prebivalci niso upali iz mest, ako se niso prej vsako leto z razbojniki pogodili, koliko jim bodo dali, več ali manj, kakor so bili premožni ali ne. Ako se je kak človek hotel te naklade osvoboditi, razdevali in pustošili so tatje njegovo imenje. Moja dolžnost je bila to zlo odpraviti. Ali imel sem tako rekoč šele protivje prebivalcev premagati, ki so se prestrašili, ko so slišali, da se imajo razbojnikom zameriti, in ki so se bali za svoje stanovanje, za svoje življenje, ako javno oblastvo zoper razbojnike nič ne opravi, kakor so videli, da se je to prej večkrat zgodilo.« Prav tako kakor z istrskimi rokovnjači moralo se je postopati z gorenjskimi, ki so imeli svoje središče v kamniških hribih. A ta boj bode ravno pojasnjen iz naše pripovesti, zatorej se k njej vrnimo.«

 

Charles Nodierje objavljal  tudi članke o rokovnjačih, ki so ustrahovali tako Francoze kot ostalo prebivalstvo. Nodierja so rokovnjači tako zelo pritegnili, da je na osnovi objavljenih vesti napisal roman Jean Sbogar, Janez Žbogar.

 

Zgodbo je Nodier postavil v slikovito okolje Devinskega gradu. Janez Žbogar je bil rokovnjaški kolovodja, ki se je naskrivaj romantično zagledal v Antonijo, lepo hčerko trgovca. Toda Žbogar je živel dvojno življenje: na Tržaškem je bil rokovnjač, v Benetkah, kjer sta se Antonija in Žbogar spoznala in zaljubila, pa dobrodelni bogataš. Ko se je Antonija vračala z ladjo v Trst, so ladjo napadli rokovnjači, ustrelili so Antonijino sestro, njo pa pripeljali k Žbogarju v ujetništvo. Ko je Antonija spoznala, da je rokovnjač Žbogar ista oseba kot Lothario, lepi plemič iz Benetk, ji je počilo srce. Francoske čete so polovile rokovnjače, med njimi je bil tudi Janez Žbogar.

 

Nodier je roman izdal leta 1818. Sprva ni bil posebej odmeven, ko pa se je razvedelo, da ga je prebral tudi Napoleon, tedaj že na sv. Heleni, je postal roman znan širšemu številu bralcev. V slovenščino je bil roman preveden leta 1932.