Skoči na vsebino

NAPOLEON IN SLOVENKA

Napoleona je s Slovenijo povezovala tudi ljubezen.

 

Zgodovinski roman Pasja grofica s podnaslovom Napoleonova resnična ljubezen, slovenskega pisatelja Bogdana Novaka,  pripoveduje o Idrijčanki Viktoriji Emiliji Ceciliji Evi Kraus, ki je Napoleona spoznala na zabavi v Schönbrunnu. Prišla je v črni obleki in ko jo je Napoleon vprašal, čemu se mu ne prikloni, mu je odvrnila, da je oblečena v črno barvo žalovanja, ker je njena dežela zasedena, okupatorju pa se ne bo priklonila. Bojda je že takrat tudi izjavila, da ju lahko loči samo smrt.

 

Njuna ljubezen naj bi bila tako močna, da ga je Emilija, preoblečena v francoskega  poročnika, spremljala celo v največjih bitkah. Leta 1809, ko je bil Napoleon ranjen v peto, ga je zdravila in bila nenehno ob njem. Tedaj ji je podaril pečatni prstan s posvetilom: 'To je odgovor, ki tolaži, vendar ne zadostuje'.

 

Napoleon ji je sicer podelil plemiški naziv – baronica Wolfsberg, pri angleški banki pa za njo odprl posebni denarni sklad. Določil ji je skrbnika, ki pa je zapravil vse premoženje. Tako je izgubila vse, kar je imela, in umrla v veliki revščini. Okoli sebe je imela ogromno živali: mačk, opic, predvsem pa psov in ravno zato so jo klicali pasja grofica.

 

Po njegovi smrti je bil objavljen intervju z njo in v njem je dejala, da sta se skrivaj tudi poročila, kar je verjeti, saj je bil Napoleon večkrat cerkveno poročen. Omenjena pa je tudi v nekaterih delih svetovne literature - Tolstoj v knjigi Vojna in mir piše o generalu, ki se je čudil, kako da ima Napoleon za pribočnika nekega mladega poročnika.

 

O njeni domnevni usodni lepoti žal priča edini ohranjeni portret, ki ga je dal Napoleon naslikati najslavnejšemu dunajskemu portretistu, vitezu Lampisu.